"Koliko ovinkov je še?!!!", sem se spraševal tistega aprilskega dne, v drugi polovici osemdesetih let, ko sem pod težo Iztokovega nahrbtnika in zahtevami centrifugalnih sil, opletal na zadnjem sedežu njegove BMW endure in se kot nor oklepal motorjevega okvira. Vožnja je bila uvod v prvo srečanje z "veliko" steno, v okviru Alpinistične šole našega odseka, katerega tečajnik sem nekaj prej postal. Bela peč nad Lomom pod Storžičem je bila predvsem plezalno igrišče domačih, lomskih alpinistov, ki so v njej v osemdesetih letih potegnili večino smeri. Podoba stene je ostajala enaka, spreminjale pa so se zahteve obiskovalcev in iz pretežno tehničnih smeri so z razvojem športnega plezanja nastale številne prosto preplezljive smeri, ki so temu primerno tudi opremljene. Plezalci od drugod so redko zahajali semkaj, v masiv Konjščice.
Plezališče se je slovenski alpinistični javnosti nekoliko približalo šele v zadnjih letih, odkar se v prvi polovici maja, vsako leto tod srečajo plezalci v spomin na
domačina, Jožeta Rozmana, ki se je leta 1991 ponesrečil pri vzponu na Kangčendzengo.

BELA PEČ SE PREDSTAVI

Bela peč plezalcu ponuja precej: lep, gorski ambient s pogledom na Storžič in Kamniške Alpe, prisojno lego, dobro, mestoma odlično skalo, odlično zavarovane smeri različnih težavnosti, prevladujejo pa tiste med 4 in 8. stopnjo. Tu pa so še resnejše, previsne tehnične smeri in možnosti za kak prvenstveni vzpon.
Steno lahko razdelimo na dva osnovna dela: vzhodni in zahodni, oziroma Malo in Veliko Belo peč. Deli ju ozek preduh, "razpoka", kjer vodi sestop iz vzhodnega dela stene. Večina smeri je zbranih v zahodnem delu, ki je višji, strmejši in razsežnejši. Dolžina smeri se giba med 60 in 120 m, večina pa jih sodi nekam v sredino tega ranga.

Kljub temu, da je stena po dimenzijah bolj podobna plezalnemu vrtcu, pa veljajo v njej predvsem načela plezanja v večjih stenah. Tu mislim predvsem na nošnjo čelade in pa vsaj simbolične zbirke varovalnih pripomočkov, bodisi v obliki klinov ali pa zatičev in metuljev, ki bodo prišli prav pri plezanju kakšne od "tradicionalno opremljenih" smeri ali pri bolj ali manj načrtovanem odklonu od linije prvopristopnikov….

ZGODNJI ZAČETKI

Prva smer, Lomska, je nastala že leta 1972, avtorja pa sta bila Jože Rozman in Darko Meglič. Zaradi skromne višine pa je bolj ali manj samevala do konca sedemdesetih let, ko se je z razvojem prostega plezanja, dvignil tudi ugled krajšim smerem. Od takrat pa do danes je v Beli peči nastalo že 40 smeri, pod večino pa so se podpisali domači, lomski alpinisti: Marko Meglič, Milan Meglič, Janko Meglič in Jože Rozman. Kasneje je svoj pečat v steni pustil tudi neumorni Filip Bence.

V nadaljevanju te kratke predstavitve se bomo obregnili predvsem v nekaj markantnih in lepih smeri, medtem ko naj ostane iskanje "top smeri"...., stvar vsakega posameznika.

Ena najdaljših in najlepših smeri je spominska smer Jožeta Rozmana, Jožkotov steber (VIII). Čeprav je bila preplezana tehnično, pa je prvi plezalec sledil čudovitim, lepo preplezljivim in med sabo povezanim prehodom, ki skupaj tvorijo smer, nad katero lahko le vriskamo. Če v prvemu in najtežjemu raztežaju plezamo po strmih ploščah in preko manjšega previsa, potem po krajšem premoru v lahkem svetu nadaljujemo s plezanjem po pakleniškem apnencu in sicer v položni plošči, kjer vse delo opravimo le z nogami, nato pa se preko navpične plošče prebijemo pod izstopni raztežaj.
Smer je preopremljena z novimi svedrovci in sicer skladno s težavami, tako da je v lažjem svetu frekvenca vpenjanja precej nižja, kot v težjem.
Po tem vzponu se pomudimo še v zahodnem delu stene, kjer smeri vstopajo iz velike travnate gredine, na katero se vzpnemo naokrog, po poti, ki ob zahodnem robu stene pelje proti vrhu. Tod se po izrazitem kaminu pne "Šleparska, (III)", ki je ponavadi prvi oreh, ki ga stro tečajniki, ob njen pa "Golcarska (VI+)" - spomin na delovne izkušnje nekaterih alpinistov, pa odlična "Dolinska (VII-)", "Jubilejna" in "Soj pot (VI+)". Praktično vse, brez izjeme potekajo po dobri skali, ki jo prekinja kaka trava, težave pa si lahko krojimo po svojem okusu.

Če se ustavimo v preduhu med obema stenama, nas previsi na levi strani hitro odvrnejo od sebe, če nismo preveč tehnični tipi. Božična, Hruševa in Desna smer so predstavnice tehnične nravi plezarije in zahtevajo kar precej bingljanja in ukvarjanja z raznimi "hardware" pripomočki. Najpogosteje plezana je prva, ki čaka tudi na prvo prosto ponovitev.
Desni del stene je nekoliko nižji, bolj poraščen in manj strm od levega, kljub temu pa je nekaj smeri vrednih obiska. To še posebej velja za enkratno "A je to" (VII+), Bumerang (IV+) Katastrofolo (IV), Marabelo (VI+) in Smodlaka (V+).

ORIENTACIJA
Ker je stena obrnjena na jug, je v njej možno plezati še v pozno jesenskem ali zgodnje pomladanskem času, ko se na bližnjem Ženiklovcu nemara še podijo turni smučarji, V severni steni Storžiča pa so grape polne snega in ledu. Po drugi strani pa njena nadmorska višina 1500m omogoča tudi lažje dihanje v poletni vročini. Za tiste, ki se težko odločite za obisk nekega hribovskega kvazi plezalnega vrtca, nekje v tržiških hribih, naj navedem še dodatni razlog, za obisk našega konca. Plezanje lahko združite s krajšimi počitnicami, oz. vikend bivanjem na eni od turističnih kmetij, povežete z gorskim kolesarjenjem, jadralnim padalstvom, tekom, plezanjem v severni steni Storžiča, plezanjem v severni steni Košutnikovega Turna, ali v Dolžanovi soteski, na Ljubelju in še kod.

Dostop:
Iz Tržiča sledimo cesti skozi Lom, nato pa se za vasjo Grahovše poslovimo od asfalta in se po makedamski cesti (5 km) vzpnemo na prisojno pobočje lomske doline. Stena Bele peči je od tod dobro vidna. Ovinkasta cesta nas pelje mimo kmetije Pri Pavšeljnu, odcepa za planino Konjščica, naprej vse do parkirišča pod planino Javornik. Na levi strani ceste nas pričaka smerokaz za spominsko obeležje in Belo peč, ki nas peš usmeri na zložno, markirano stezo. Ta nas v 10 minutah pripelje do stene.
Relacija LJ - Bela peč naj nam torej ne bi vzela več kot dobro uro, če seveda ne naredimo resnejše navigacijske napake in se na primer, ne zazremo v vprašujoč obraz dežurnega policista na Ljubelju ali Jezerskem.

Sestopi:
Z vzhodne, nižje stene sestopamo v globel - preduh, ki deli obe steni. Sledimo možicem in opravimo še spust po vrvi preko zagozdenega balvana, ki ga je sicer mogoče enostavno preplezati na levi strani (V). Urejena pa je tudi pot po gozdu ob obronkih stene, po kateri smo v 15 minutah spet pod steno.
Z zahodnega, najvišjega dela stene pa sestopamo s samega vrha (vpisna knjiga), nekaj metrov po planinski poti, s katere skrenemo takoj za ograjo. Tam zavijemo levo, strmo navzdol in ulovimo dobro shojeno pot, ki nas ob zahodnem robu stene pripelje pod njeno vznožje.
Pa skice opisi, itd? Obstaja plezalni vodniček, izdan v samozaložbi, ki pa je pošel, Milan Meglič pa že pripravlja njegovo posodobljeno izdajo. Kmalu bo v digitalni verziji na voljo tudi na internetu.
.......

Aljaž Anderle
Viri: Milan Meglič, Plezalni vodnik Bela peč, samozaložba.