TOLE JE EN POPOLNOMA NEDOPUSTNO SKRAJŠAN IN OKRNJEN PRIBLIŽEK POVZETKA NEKATERIH MANJ BISTVENIH PLATI MOJE NOVEJŠE ZGODOVINE:

Nekoč mi je nekdo rekel: ni težko biti dober alpinist, težko je biti star alpinist. Tega res ne bi rad pozabil.
1973. Petek. 8 junij. Zgodnje popoldne. v Kranju se rodim Erni in Matjažu Anderle. 51 cm, 3.8kg. Blond.
 
1974. Se ne spomnim. Še malce premajhen. Baje pa, da sem že hodil.
1975. V Poreču se zaljubim v volkswagnovega hrošča. Ima ravno prav visok odbijač, da se lahko primem zanj in kakam. To počnem naslednje dve leti.
1977. Poskus skoka čez balkon, ko sem se pozno zvečer zbudil in ugotovil, da sem sam doma. Sosedje so k sreči preprečili moj prvi in zadnji base jump brez padala. Namesto adrenalinskih športov se ukvarjam z branjem in pisanjem. Nič več blond.
1980. Prvi razred. Takrat še ne vem, da se šole nikoli ne bom naveličal. Za sošolce dobim take friklajmberje kot sta Premrl Klemen in Klofutar Jure.
1981. Mi vsi smo mladi pionirji! Samo, kaj, ko Tita ni več.
1982. Razočaran ugotovim, da se s 50 dinarskim bonom za popust pri nakupu knjig, ne da dobiti niti kepice sladoleda.
   
1983. Prislužim si prvi cvek. Vsakogar mora kdaj doleteti. Doleti me tudi montiran proces: Obtožijo me, da sem sošolcu izbil zob. Na srečo, sem bil v času zločina doma, tako da se je s pomočjo prič konstrukt sesul.
1986. Šesti razred. Rodi se najdlje trajajoča ljubezen. Spomladi se vpišem na alpinistično šolo. Idejo o tem, da bom postal vojaški pilot, zamenjam, ker potem ne bi mogel plezati.  
1987. Štirinajstletni mulci plezamo vse vprek. Prvič in edino krat predstavljamo perspektivo slovenskega športnega plezanja. Nato pa se k sreči obrne drugače.
1988. Konec osnovne šole. Hura. Plezam še kar in vedno bolj. Vsi smo za Janšo in Odbor. V Dolžanki prvič pošteno ubrišem: 20 metrov zaradi odlomljenega oprimka. Skupi jo samo moja rit. Uboga mama, ki je bila na svoj rojstni dan slučajno priča dogodku.
1989. Gimnazija Kranj. Serious stuff. I.Rb. Franci Rozman nastopi svojo novo službo kot učitelj matematike. Mi smo njegov prvi matični razred.
1990. Ugotovim, da je Ayrton Senna moj prvi in edini športni idol. Športno plezanje mi je trenutno najbližje. Dokler v Dolžanki ne zmanjka smeri... V šoli mi gre dobro. Nekega dne, po pouku, v razrednem post akademskem razpravljanju, priredimo razredno prvenstvo v polaganju rok. Po 20 minutnem dvoboju v finalu premagam našega Francija. Navije me kot malokdaj. Me veseli da imamo tako postavnega razrednika. Pa še z ravnateljskimi ambicijami.
1991. Bye bye YU! V času letalskih alarmov je plezališče najboljše zaklonišče. Vse skupaj natolčem 400 smeri v enem letu! Opravim izpit za alpinista. V šoli prvič špricam, ko sem si namesto angleščine omislil ogled Osmega potnika v knjižnici, pri prof. Šilingu. Že takrat me je privlačilo multimedijsko učenje.
1992. Zaključim srednje šolanje - kot programerski tehnik. Ker me programiranje ne mika, začnem študirati politologijo na FDV. To mi precej bolj leži. Začenjam se spoznavati z ledom. Čutim, da je tam nekaj več kot v skali. Stopim tudi v vajeniške vrste GRS. Zaključim s plezanjem težkih športnih smeri. Povozi me napredek: beri: previsi.
1993. Študiozno, kaj naj rečem. Grizljamo jabolka in beremo Novejšo zgodovino. Stane Južnič je car!
Razbijem prvo katrco. Splezam nekaj težkih smeri v zimskih razmerah.
1994. Prvo samostojno potovanje. Peru. 6 tednov. Totalna bomba. V hribih sicer nisem bil kaj prida, tisti glavoboli..., Zato pa džungla, ljudje, Simon in Silvana, pa nepozabne izkušnje. Moj prvi in edini športni idol Ayrton Senna, se zaleti v zid in umre. Postanem alpinistični inštruktor.
1995. Ostaneva samo še mama in jaz. Tako je.
1996. Spet v Peru. In Bolivijo. 8 tednov potovanj, spoznavanj, veselih srečanj, presenečenj. Potovanja me zastrupijo. Tudi dobesedno. Pospešeno odkrivam fotografijo. In led. Prvi objavljeni članek v reviji! Tema: IRA.
1997. Ledene strasti so zbujene. Na faksu vlečem status v nedogled. Hočem študirati in hočem plezati. Diploma je v delu. Severna Irska ponuja noro zanimiv študij. Še več objavljenih člankov. Razbijem drugo katrco. Poledica. Pa srne... Pod kodnim imenom "Lupina" začnem plodno in barvito sodelovanje s TERRA Športom.
1998. S Premrlom greva v Kanado. V ledu nama gre že zelo dobro. Splezava Riptide in še kup znanih slapov. Preden se vrneva, zbijem še 3. avto. Moja prva Toyota. Poleti odletim na Malto in... Leto mojega življenja... Diplomca se malce zavleče...
1999. Aljaž postane Univ. dipl. pltlg. Pa prve mikse v Sloveniji splezava s Klemenom. Začneva s tekmami v lednem plezanju. V Cortini kot popoln outsider zasedem 2. mesto. Malo sem še neroden. Aja, razbijem 4. avto - tokrat Škodo. Prvo predavanje na faksu: tema S. Irska. V vsem direndaju končno najdem tudi čas, da prestopim v članske vrste GRS.
2000. Najsvetlejša točka tega, sicer ne ravno blestečega leta, je nepozabno potovanje na Irsko. Sicer pa postanem tudi študent Teologije za eno leto. Sem član Petzl teama v lednem plezanju in vse leto plezam s počenim zapestjem.
2001. Pozimi grem spet v Kanado. Študiram komunikologijo. Na žalost ne morem več kombinirati študija in plezanja. Začasno se odločim za Led. Drytooling je preživel razvojne krče, zdaj gre zares. Uredimo plezališče in umetno steno za plezanje s cepini. Pišem članke za Grif, testiram opremo in učim plezanja predšolsko mladino...
2002. Zadeve gredo naprej. Postanem še član Mammut teama. Pišem, rišem, predavam, testiram, fotografiram, učim, potujem, tekmujem. Prevzamem vodenje alpinističnega odseka. Samo "delam" še ne. V Kanadi sem že tretjič. Splezam Musashi. Končno mi uspe... Ja, najboljša sezo na doslej. Dobim svoj web page. - Hvala Tomaž!
2003. Začne se travmatično že 1.1. s 40°vročine. Specifični Zvezdni vplivi pa popravljajo precej zdelan imunski sistem in imajo sploh blagodejen vpliv na počutje in perspektivo. Ledna sezona desetletja v SLO, tekme so postavljene na drugi tir, zgodi se slovenski ledni pokal. Road trip na Norveško, Sardinijo, Švico. Poleti je tako vroče, da smo še sladoled morali jesti v hladilniku.

2004. Leto izgubljanja. izgubljam vse po vrsti. Softshell velikosti L, digitalni fotoaparat, neugotovljeno število kompletov, par pnevmatik, nadpovprečno količino živcev, pravo prijateljstvo, 7 sončnih zahodov, deset zavesljajev, tri skoke v vodo. Nato se izgubljam sam, nakar začnem izgubljati ljudi okrog sebe. Ko začnem izgubljati samozaupanje, malo manjka, da ne založim nekam še smisla in vere. Še dobro, da življenje zna pisati med vrsticami. Zdaj se moram pa naučiti brati.

2005. Popravljanje napak, sestavljanje neke prihodnosti, učenje, razširjanje obzorij, korekcije kurza in vračanje v zgodnje otroštvo. Po frizuri. Sem pa tja kak GoTo, pa traceBack, da ne omenjam patetičnega frikovskega mejnika: 8a. Nagrade pa ne rabim.
2006. Norge, uspešna repriza s Klemenom, v ledu smo prepevali kot že dolgo ne. Miksi v rahli zapostavljenosti ne nergajo. Zgolj zavijajo z očmi. Poleti postanem poglavar Zvitonogec, zato da bi na 20. obletnico moje plezarije dal mir. In ga dam. A nadomestna droga vedno obstaja. Tokrat je rdeče barve z 10cm hoda. Dobim velike šunke in ekstra kile. Pri drytoolingu samo še lomim grife, krivim cepine in dobivam žulje.
2007. Zima se je prejšnje leto tako izprsila, da je letos še malo hodila k sebi in povsem pozabila na nas. Piko gremo vdret na sever Norveške, kjer se mi parkrat vsaj pošteno zanohta. Zvitonogec dobi še en mandat. Premišljujem o podelitvi doživljenskega. Opravim vse izpite za gorskega vodnika in enega samega za kolesarskega. Na ostalih frontah življenaa prevladujejo odtenki toplih barv in se prebujajo nove energije. Vse bitke niso boleče, so se pa šele dobro začele.
2008. Toliko vsega, da bi človek najlažje stlačil v tale odstavek same kratice CA08Z1ASKIOKKJU15AJDANRLDRTMFLIGVFINRPVSLDEC... Najpomembneje je, da skozi vse spremembe življenje vedno najde način, da postane še boljše.

2009. Leto umirjanja. Jemanje zaleta. Na Škotskem moker do gat odkrivam že znane skrivnosti. Finta kiltov mora biti v odtekanju vode. Komolec, ki mi sredi poletja pobegne med golfiste se vrne pod pritiski prečne frikcije in zvončkov. Mraz, led, tišina, velik cof in sijoče oči dajo motiv, polnijo z energijo. Otroci so zakon. Če jim pustiš, te veliko naučijo.

Sneg vzame Filipa, Tomaža in Guya.

2010. Zima ponovno pobegne še preden se do konca nažrem snega in ledu. Na Norveškem prebolim lažjo obliko mrzlotne netolerance in zbolim za adiktivno fjordozo. Neozdravljivo. Pretežni del leta se ukvarjam z procesi vzgoje in izobraževanja, ob tem da sem hkrati na tej in oni strani katedra. Golf komolec zamenja prosvetno koleno, upam da bo remont terapija tudi tokrat uspešna. V nasprotnem primeru se bo treba tolažiti s 15cm hoda in Lego kockami. Zima pride, kot se dogaja v sanjah - nenadoma, presenetljivo, bogato in obetajoče. Kakšen energy boost! Potlej pa za hec v parih dneh vse skupaj vzame dež.

2011. Norvežani ponujajo državljanstvo, ker sem presegel kvoto normalnih obiskov. Zaenkrat se ne odločim, štoparski razlogi. Pridno uničujem prototipne izdelke in spregovorim par japonskih besed, ki preprečujejo motanje pod nogami. Opraviti imam z nadpovprečno veliko raznih rokov in namer, kar občasno razburka ležerno obličje vsakodnevih ritmov. Pridelamo še nekaj novih alpinističnih inštruktorjev, in krasno kilo, ki mi jo potem, ko ji poteče enoletni odpovedni rok, strokovno zakrpa dr. Jurih Gorjanc.

 

 

Ernest Hemingway je baje prijavil: "samo trije pravi športi obstajajo: Bikoborba, avto dirke in alpinizem. Vse ostalo so igre..."