Tamar, december 2002. Presenetljivo veliko ledu za dva tedna mraza. Narejeno je bilo vse, razen najbolj vodnatih slapov.
Ribomanija me je "matrala" vsako leto, ampak bodisi ni bilo dovolj ledu, ali pa sam nisem bil pripravljen prezivljati mentalnih sok terapij. Letos je bilo pa drugace.
	Vseeno me je, jasno, pred vstopom navilo nekam...Paparazzi - kaj pa zasebnost med sranjem?
Banana za boljse pocutje in mirne zivce, pa za malo opicje razposajenosti.
	Z opremo je pa tako: ali jo imam s seboj premalo in mi jo v smeri manjka, ali pa jo imam s seboj prevec, jo pa v smer vzamem premalo, tako da mi jo manjka. Druge moznosti nimam.
V smereh, ki ne dovolijo padcev, ne gre hiteti, za cug plezarije sem porabil kako uro, do uro in pol plezanja. Brez pasckov in prosto, da se razumemo.
	Ker sem Gore tex pustil v nahrbtniku, da sem se laze gibal, se je obleka izdatno prepojila s H2O. Hmmmm. A ce je zeblo?
Po odrešilnem spustu, ko sva se oba s Primozem spet znasla pod vstopom, je sledila preobrazba iz Wet-Mana v Naranjita...tako da smo sli lahko se malo plezat...
Dan sva zakljucila v rariteti, ki je ponujala ravno pravsnjo plezarijo za sproscen in izpolnjen konec dneva.