Nekaj sekund pred pristankom. Do Ouraya naju loči še kaka ura carinskih formalnosti, krajši sprehod, šest ur vožnje in nekaj malega spanca.
Nalaganje prtljage je končano. Saj res, da je avto velik, ampak....za tolikšen cargo pa ni bil projektiran.
Desna vrata se odpirajo, ne da bi ven padali nahrbtniki, hrana, ali naključno izbrani deli opreme. Za leva tega ne bi mogli trditi.
Jet-lag ti pričara krasna zgodnja jutra.

Mesto Ouray datira v prvo polovico predprejšnjega stoletja, ko so se tu naselili rudarji. Po tem, ko se je mesto praktično izpraznilo, jih je pred kakimi 30 leti doletela renesansa v obliki turizma, tako kot tudi okoliške kraje podobnega porekla, npr. Telluride.

 
 

Kanadčanom ni nikoli nerodno. Jim nima za kaj biti.

Ben Firth. Prima dečko.
Slovenci smo malo težje v kanadski koži, zato pa toliko rajši v kanadskih slapovih.
Urban. Tam za blatnikom.
   

Ledni park Ouray je ultimativno igrišče in vežbališče za ledne plezalce. Neodpornim kaj lahko nakoplje akutni evforitis, kronicni icefalitis ali neozdravljivo miksofilijo.

 

Na festivalu kot je Ouray, festiglace, Fournel in podobnih, sogovornikov nikoli ne zmanjka. Srečaš pa tudi kakega prijatelja.

Na levi Guy Lacelle, spodaj Gozdni Joža, pa Stephan Siegrist
 
 
Odpeljali smo se še v Estes Park, kjer sva bila gosta Georga Bracksiecka, ustanovitelja revije Rock and Ice. Še dotik divjine pred poletom nazaj domov.

Na tabli piše: dobrodošli, prijatelji.

Georgova hiša stoji nekako tako visoko kot Triglav.
 
Spet v preriji, čakajoč na to da naju jumbo odnese domov. In na to, da jo spet vidim.