Kot že tolikokrat se je tudi tokrat potovanje zares začelo po zadostni kritični razdalji od doma. Frankfurt am Main Flughafen, Terminal 1. Svet v malem.
 
10 ur kasneje, drug konec sveta, Calgary Alberta, ob 20 obletnici olimpijskih iger. Tudi Eddie the Eagle je tukaj. Na smučanju.
Midva hitro pristaneva v Canmoreu. Večji, dražji...toplejši. . .kot pred desetimi leti.
Prva dva dneva sva bumsa. Brez stalnega prebivališča, piknikirava na otroškem igrišču. .
Janez Aleš nama pomaga z zasilno namestitivijo v stanovanju iz katerega se mora še sam izseliti. Ampak ker cimra trenutno ni doma, se par dni veselo švercava.
Okolica v blagem zimskem času ponuja vzpodbudno podobo. ampak plezarija je baje okrnjena in ponekod zelo nevarna zaradi plazov.

V bolnici obiščeva Bena Firtha, ki je 26.12.2007 imel nesrečo ko ga je pri smučanju odnesel plaz. Fant ki je splezal Musashi in The game, pa še kaj hujšega, se že 2 meseca liže v bolnici. Držimo pesti, da si bo pozdravil živce v rami in da bo njegov biceps spet uporaben.

Še en plaz je vzel življenje mladi Suzie, ki je smučala nad vermillon passom. Pogreb je bil ravno prejsnji torek

.

Kdor ne pleza in ne smuča pa simulira plazove na drugačne načine. Tale tovornjakar je bil za take hece.

On je bil plaz. Kje je lopata?

Louis Marin naju vzame pod streho za par dni, med tem ko intenzivno iščemo dolgoročnejše rešitve najinega stanovanjskega problema :-)
Louis ima dva otroka, Enza in Anno, ki naju s Klemenom vzameta v šolo za fotre..
Prva plezarija z Janezom je v Stanley headwall - eno od sten, kjer se naj bi dalo varno plezati. Splezamo Nightmare on wolf's street. Na sliki natanko v sredini.
Luna nas ne nosi, sveti pa nam malce.
Aljaž in krplje 2 ure pred ciljem
Strma in naložena polica ob vseh avalanche zgodbicah ni delovala pomirjujoče.
pod vstopom, potem ko se je za nama brez krpelj prebil še Janez
Vermillon pass med BC in Alberto
drugi kombiniran raztežaj v Nightmare, M7+. Navije ko prasica, led nad skalo pa ponudi zelo malo sprostitve
 
 
Impro liga varovališče v votlem ledu.
povratek izpod smeri ali pluženje v dolino
Tik pred utrjeno gazjo. Just the right time za tiste brez supersized podplatov
Sončna medigra v lower weeping wallu
 
Icefields parkway proti Sunwapta passu.
Weeping pillar, Mixed emotions gre od desne proti levi, najprej po ledu, nato po skali in nato izstopi po viseči sveči v levem ledenem stebru.
 
   
Howse peak. Out of limits v tem času.
Smučarji pri Bow lake na icefields parkway.
Ponovno sva se preselila, tokrat k Va Pitkerthy, angleški vodnici, ki dela tu v canmoreju. No, pravzaprav po vsem svetu.

Ponovno na vrv z Janezom - Tokrat v superklasiko Curtain Call. Zmenjeni smo ob 5h zjutraj, da bomo ja prva naveza v slapu.

Janezovo bujenje močno zakomplicira kitajska budilka .

Zakasneli odhod po intervenciji na hišnem zvoncu
Dobro jutro na columbia icefields
Trije zlo casual tipi na izletu.
The Curtain call.
Klemen the track setter med gozdnim slalomom
 
 
 
Česa tako strmega pa še ne.Z Janezom praviva, da greva raje na en casual bagel sendvic, medtem ko gre Klemen malo solirat.

!

 
 
 
 

Med tem smo bili na vrhu in nazaj.

Aja, ne: mmmmmm, kako je bil dober, bagel sendvič
Pot v Ghost river valley je vedno zanimiva. Če že ne zaradi plezanja pa zaradi spremljajočih stvari. Napornega dostopa z avtom na primer
in hudih in nevarnih ledenih preprek.
 

Takele neverjetne previsne slapove najdes samo pri belem dnevu s fisheyem

The Sliver

Burnig in water drowning by flame. Se ena superklasika. Žal superkratka.
Ker je ravno prepovedano voziti preko reke, sva Janeza naštimala, da je šel še enkrat, tako da sva lahko nazorno dokumentirala prekršek.
   
to be continued.  
  Zdaj morava se enkrat v Ghost, samo avto morava nekje stakniti- Tale najin Focus je žalostna stvar.
Se oglasiva spet kmalu, iz kofetkanja v Bagels Co, katerih free WI (Brežice) omogoča najin stik s svetom. .  
  Life is good!
Mogoče še tole...če bo šlo do tja in potem do gor in nato še čez...
   

Ponovno na poti pod Stanley Headwall. Po nekaj dneh se odločiva, da nevarnosti plazov, ki naju je zadnjič pripeljala samo do pod stene in nazaj, ni več.

Kam je odšla, ni znano.

 

Suffer Machine na levi, Uniform Queen na desni in Too good to be true (najino delovno ime) na sredi. Ta se namrec še ni potegnil, v vodničkih ga ni zaznati in s Klemenom ne veva, če so ga že zlezli. Zato bi šla rada ponovno tja gor.

Ampak Pssssst! Če bo zvedel Raph the Squid, potem bo prišel ponoči s čelko in brž sam zlezel.

Če tega seveda že ni storil v zadnjih dveh mesecih...

 
 
Dostop pod Stanley headwall. Srednja žalost kar se udobja tiče. Ponavadi se kaki dve uri vdira, zato rabiš krplje. Če si brez smuči tolčeš ob koncu dneva še eno uro navzdol in ugotavljaš ali so pumini sledovi, ki si jih ravnokar opazil, popolnoma sveži, ali od predvčerajšnjim.,
 
Plezarija v Stanleyu pa je vse kaj drugega kot dostop do tja. Kar nočeš, da bi se prekmalu končalo, zato ponavadi s Klemenom malo komplicirava, da se potegne.
 
  Iz torka

v sredo:

Popolnoma jasen dan se je začel z -12 stopinjami. Brž sva ugotovila da v takem mrazu že ne bova šla plezat 5 cm debelega ledu z delovnim imenom Too good to be true, v mt. Stanley.

Takole vabljivo se je nastavljal Terminator, ko sva se peljala mimo.

Po Kanadi vozijo samo ultra Eko Organic tovornjaki, ki jih poganja čisti zrak.

Zato tod vevrice nimajo astme

Potem, ko je bilo nesporno ugotovljeno, da je Mt. Stanley premrzel in - o groza, tudi v senci, sva šla na bodrilno kavo v Lake Louise in nato ponovno na Icefields parkway, plezat lepo redkost - ice nine.
Letos so kanadčani vse splezali že decembra, tako da te dni slapovi samevajo. Zato smo zbrali skupino 6 Slovencev, da Ice Nine ne bi zastonj ponujal tako lepih razmer. .

Kanadski februar iz zraka. Sneg in gozdovi.

Če tega ni, imaš privide.

 
Bilo je zelo lepo. Kar malo preveč. Nekateri bi bili že prepričani, da gre za kič.

Slap meri 95 m po vodničku. S Klemenovim megalong 70 metres bungee line pa ga zlezeš v enem raztežaju.

Če ti varujoči pogleda skozi prste.

Se pravi: neha varovati, ko zmanjka vrvi.

Ultraostri superkrivi čistočrni ledni penetratorji brez mikrofona.
Če v tako toplih razmerah prideš na vrsto malce pozno, te čakata dve stvari-supermehak led, po katerem bi kazalo malce zavriskati, vendar pa ponekod spominja na srednje žalobno in pljundrasto vrsto snega, in pa hitro taljenje tistega preostalega, kar je še trdnega. Ledni vijaki ki jih je Klemen pred tem zavrtal v raztežaj so se razrahljali tako, da se jih je dalo odstraniti s potegom roke. .  
   
Bagels Co. Ob odsotnosti ali defektu Brežic (WiFi)v najinih privatnih rezidencah (Telus sucs enako kot Telekom), sva se ob praznikih brezdelja priklapljala na pol litrske vanilijeve kave in preobložene bagels (okrogle žemlje)v zgorajimenovani instituciji za eksperimentalno kofetarstvo, bageloznanstvo in Fruštkologijo.Od tamle so se uploadale tele strani.

Vse v zvezi z temle potovanjem ima povezave s potovanjem pred 10 letil. Tudi Chief Chiniki Village, v rezeratu indijancev Stone , katerih črpalka naju je pred dekado rešila rezervoarne krize med vrqačanjem v Calgary. Tako nama je odleglo da sva si takrat pivoščil aše Buffalo Burger v Chief Chiniki Restavraciji.

 

No črpalka še stoji, še vedno je potrebno vnaprej plačati, da se slučajno kdo ne bi zmotil in pozabil, in še vedno se tam okrog najde kako zanimivo oznanilo. Včasih je pisalo: We are not a bank, so don't ask for credit.

Danes pa piše: Hvala lepa ker pazite na stopnico.

 

Znano je, da lednim plezalcem po dnevu počitka začne zakrnevati, odmirati in propadati ter zastarevati vse po vrsti, še zlasti pa: preciznost, koordinacija, najpomembnejši zamahi (levi odmah, vertikalni protikolenčnik, soročni monoročajnik in orbitoglavni tangentnik (ne zamenjati z obritoglavnim!!)), občutki za lepoto, trdoto, temperaturo in naklonino.

Zato imajo pri kanadskih domačijah na vrtu preko vsega leta zadostne količine primerno grčastih drv in barvitih sekir.

 
Večerja med novimi prijatelji in dva izmed njih v svojem elementu. Enzo pomivalček in Anna navihanka.
Ko dan počitka mine, spet pridejo na vrsto običajne sladkosti življenja, znane pod skupnim imenom Zajebi.
 
Dostop pod Stanley headwall terja ogromno koncentracije in mirnih živcev. Prečka globoke kanjone, čudne mostičke, pumine stopinje in začarani gozd, poln črnih dreves
Cesta 93 s prelaza Vermillon proti Radium Hot Springs.
.
Še ko začneš plezati, nimaš miru . kar naprej te spotikajo strehe, ledene svečke in požledki
 
 
 
 
 
Zgoraj pa taaaaki razgledi.
Zadnjee nadstropje, tik preden sva trčila ob strop.
Tole smer, Clocking, je decembra zlezel ze Raph Slawinski, vendar brez direktnega vstopa in je potem v 3 raztezaju zavil v suffer machine.
Flanke po katerih si en teden prej nisva upala hoditi sedaj tolerirajo marsikaj.
 
Dead man's flats, naselje motelčkov ob trans canada highway je zadnji zaselek s prenočišči pred Canmoreom. Tisti, ki stanujejo tukaj imajo nekoliko nizje cene, malce več hrupa, nekaj večjo oddaljenost od vsega ledu, pa še en kup mrtvecov za cimre povrhu. .
Calgary, šef Alberte. Ustavil sem se na istem hribčku kot pred desetimi leti. Spodaj pa Lions bridge in Central Street, pa downtown, ki je za razliko od severnoameriških velemest lepo dostopen in prehoden peš.
Boj za svetlobo
Most šteje že skoraj stoletje, hišice na drgi strani pa precej manj.