Pot v Zermatt je bila povezana seveda z načrtovanim vzponom na Matterhorn. Letos je minilo 10 let od mojega prvega vzpona nanj, in zdelo se mi je pravšnja priložnost za ponovitev tega dogodka...

S Primožem Hostnik sva najprej obiskala Crolles, kjer sem imel sestanek s člani Petzlove ekipe in šefom, nakar smo premleli prioritetne usmeritve glede letosnje sezone in potrdili naso udelezbo pri razlicnih dogodkih. Kaze da bo letosnja sezona dalec najpestrejsa dosedaj.

 

  

Po sestanku naju je, brezdomca, prenočil Stephane Husson, tako da sva dobila priložnost izvedeti nekaj več o tem kujonu, ki nas je vedno presenečal s svojo psihično pripravljenostjo in tveganimi podvigi. Iz prve roke sva izvedela tudi za legendo o napadu na divjo svinjo s cepini. Izkazalo se je, da je bil napadeni Stephane , divja svinja pa je resda obležala mrtva, pa ne zaradi cepina, ki ga je vrgel vanjo, pac pa zaradi padca čez steno plezališča, vrh katerega se je akcija odvijala, hehe.

 

 

 

Naslednje jutro naju je cakala voznja od Albertvilla do Zematta in vzpon do koče Hornli pod Matterhornom. Največja neznanka je bilo vreme in upala sva na nekaj srece in zamudo pri prehodu napovedane fronte naslednji dan. 4 urno pot do Hornli Hutte nama je na polovico skrajšala gondola do postaje Schwarzsee, tako da sva kočo dosegla se za dne.

V koci naju je čakalo presenecenje - v zimski sobi ni bilo poleg naju nikogar. Očitno so vremenski obrat, napovedan za nedeljo vzeli precej resno. Meteo postaja v zermattu nama je zagotovila relativno dobro vreme, brez padavin do 12 ure. Takrat naj bi se že vračala z vrha, če bi bilo vse po nacrtu. Odsla sva se razgledat v steno, ki je bila rahlo zasnežena in si zapomnila glavne waypointe za nočno hojo naslednji dan. Nato pa je sledilo glavno dogajanje: nebo je začelo dobivati povsem nore barve in moja fotografska strast je delala nadure.

 

Če kaj, potem je bil tisti sobotni večer na Hornli hutte popolna nagrada za opravljeno pot in praznovanje desete obletnice prvega obiska teh krajev.

Ko je zmankalo zunanjih motivov sva se spravila se na interiere, in vecer zakljucila z izdatnimi kolicinami zauzitih COH. Ob peti uri naslednjega dne sva ze korakala.
In to naravnost v meglo! Vidljivost je bila slaba, halogenska svetilka je nekoliko pomagala iskati prehode, kljub temu pa sva ponekod kar malce debelo gledala, kje plezava. Ko se je cez slabi dve uri zdanilo, je slo precej bolj gladko, le vreme se je naglo slabsalo. Sonce, ki sva ga prosila za pomoc se je do nekako 9 ure nadvse trudilo premagati prihajajoce oblake, na koncu pa nama je v enem samem obupnem poskusu popolnoma odprlo goro, jo razsvetlilo od dna do vrha, nakar naju je popolnoma zagrnila megla in naletavajoci sneg. Zadeve so se zacele komplicirati. Bivak Solvay sva dosegla priblizno eno uro za nameravanim casom, v precej mocnem snezenju.

Ko sva nadaljevala plezanje proti rami, se je opazila ze dostojna akumulacija novega snega, ki se je zacenjala spontano plaziti po vzhodni steni. Cez 3, 4 ure o tukaj hudic, ugotovim in Primozu predlagam cim hitrejsi sestop, dokler je ta se mozen. Ob popolnem soglasju zacneva sestopati po najhitrejsi mozni, ampak tudi nejasni smeri: cez vzhodno steno, naravnost proti ledeniku. Megla nama omogoca izkanje prehodov le za kakih 50 metrov vnaprej, tako da nimava pojma, kje se bo najin beg koncal, V kaksnih skalah, previsih, ali pa bova imela sreco in se pretihotapila do serakov nad ledenikom.

 
Mrzlično sestopanje se je vse bolj zapletalo s plezanjem preko zasneženih skal, vseskozi v upanju, da nisva v slepi ulici. Po vseh večjih žlebovih so se podili plaziči, midva pa sva hitela navzdol v pričakovanju grmenja česa večjega. Naenkrat je teren postal tako zoprn, da je postala najbolj pametna opcija spust po vrvi, a kaj ko se vedno nisva vedela, kam se pravzaprav spuščava. No, v tistem trenutku se je za kako minuto megla razkadila in kakih 200 m naravnost pod nama se je pokazal ledenik. Do njega nama je preostal le se spust preko seraka. Kakšni kamni so se takrat valili od najinih src, ne vem več, vem pa da sva imela srečo najti mogoče edini lahek prehod v tistih razmerah, ko se ni bilo dovolj snega in ledu za kak bolj neposreden sestop (da ne rečem smučanje) preko vzhodne stene. Se snezna goba in spust preko 20 metrskega previsa, potem pa le še pol urni sprehod do koče, ki sva jo slutila nekje na levi.

Ko sva vsa premočena hitela proti dolini in v močnem vetru ugotavljala da tokrat prav gotovo ne bova srečala nobenega planinca, je v naju raslo veselo spoznanje da sva namesto vrha dobila še eno izkušnjo o tem, kako se na videz lahka tura lahko spremeni v svoje nasprotje in koliko pomembneje je ostati pameten in cel, kot pa preveč trmast in trd.

Ali, kot je napisal Primož v vpisno knjigo: "Smart men are walking still".