Dolgčaaaas italijanskih avtocest me je začel minevati ko sem zapuščal Torino, na

poti na zahod. Še 3 ure...
po 9 urah vožnje se je vreme spremeniloooo

...v sneg in veter in ceste so kar naenkrat postale zanimivejše. Champagny en Vanoise v četrtek popoldne. naslednji dan naj bi bilo soonce.u

Sam, Stephan in Erwan so si bili enotni: po Kirovu, januarja 2002 ni bil ni bil nikjer, kjer smo bili, tak mraz kot v četrtkovem popoldnevu v Champagny le haut. V močnem vetru in sneženju je zmrzovalo vse, Najbolj pa fantje ki so delali led na stolpu.

Ceste pa so zahtevale mirno kri in previdnost. Pa zimske pnevmatike. Samov Espace je poskusil po ovinkasti soteski voziti kar brez zavijanja, k sreči pa je bil prisebno postavljen betonski zid, ki ga je ustavil precej prej, kot bi to storile naravne ovire na dnu soteske.
Naslednje zgodnje, in malo manj zgodnje jutro - Meteorologi nas niso nategnili.Na drugi strani doline je Courchevel.
Nov sneg,-10°C in nebo, kot se spodobi.

 
180+180 stopinjska panorama z vrha smučišča Champagny - na severno stran leži La plagne, v ozadju je viden mt. Blanc in na južno stran, kjer kraljuje Grande Casse.  
   
Pogled z Les Verdons, 2500m, približno na jug. 1200m višinske razlike in dovolj snega. Ob poldnevu je celec izven smučišč že pošteno zvožen.
Big Air v snežnem parku s tremi "luftarcami", ki sem se jih pridno izogibal. bolj mi je dišal novozapadli celec izven urejenih prog.

Ice climbing: Super presenečenje.

Struktura, ki bi si jo želeli vsi prireditelji tekem za svetovni pokal: stolp v Champagny le Haut.

2 stebra za drytooling in ogromen leden previs, ledene sveče, zavese in še kaj. Naprava za navijanje 1-A.

Led je bil zaradi mraza izjemno trd in krušljiv.

Tekmovanje je bilo neobičajno. Ocenjeval se je stil plezanja, učinkovitost, tehnika in atraktivnost.

Objektivnost ocenjvanja so poskušali zagotavljati sodniki a'la Guy Lacelle, Francois Damilano, Bruno Sourzac, Christoph Moulin, Manu Ibarra in Christoph Profit.

Plezalci smo morali plezati 2 smeri: 1 drytooling in eno ledno smer. V ničemer, razen v času nismo bili omejeni, čeprav smo si skoraj vsi v želji, da bi bili kar najvišje in najhitreši (časovni limit za smer je bil le 7 minut), posluževali najbolj direktnih linij, z minimalnim počivanjem. Hitenje je marsikomu uničilo koncentracijo, zato padcev ni manjkalo. Navilo je pa prav vse po vrsti. No, poslastica za gledalce so bili prav gotovo tisti, ki smo si dovolili splezati preko roba strukture in se nato z roba pognati nazaj na glavo v salto. Končni rezultat je bil tesen s Švicarjem Samuelom Anthamattnom kot prvim, drugi je bil Francoz Daniel DuLac, tretji pa Anderletov Aljaž nekje iz Slovenije.

Bilo je fajn, naslednje leto pa bo najbrž še bolje.

 

Desno: Champagny le Haute, vasica v paradižu "onkraj soteske" (Gorzderette pomeni prav to), ki stoletja živi stisnjena med gorske velikane. Danes je bolj obljudena kot v starih "cajtih"