Gardermoen, Oslo. Na drugi strani oken se po dolgem času kaže podoba zime. -8°C, sneži in piha. Jupii.
Pregledovanje foto opreme. Klemen z novo trotelco še vedno škljoca diase.
Po kakih 150 kilometrih se pricijazimo v Setermoen, pravzaprav na kmetijo v njegovi bližini. Stara domačija je sedaj prazna in kot nalašč za take vagabunde kot smo mi.
Guy in Marius sta že inštalirana.neverjetno je, kako v takih zakotjih vse deluje - tudi Wi internet. Če se samo spomnim na japonsko in tamkajšnje probleme s komunikacijo...
Pisarna in jedilnica. Pa tudi sušilnica.
Passata smo naložili do vrha in odšli na naš prvi obhod.
Marius nam je bil vodnik, Klemen dežurni izvidnik, Urban dokumentator. Jaz pa titov šofer.
Ogledovanje gnezdišč redkih severnih ptic.
DOstop do slapov pri Salangenu je raven in položen kot...kot vodna gladina.. Saj to tudi je!
Lučaj daleč čez vodo pelje most. Ki pa smo ga ignorirali.
Sjure, severni medved in ena od norveških alpinističnih ikon.
Marius pleza novo Guyevo smer. Social Club. Ne, ne. Tale je: "pull harder you fat bastard!" M7+
Midva sva se raje odpravila v čisti led.
kot ponavadi sem začel tako da sem moral kmalu plezati nazaj, ko se preko previsnih gob zaradi prhkega ledu ni dalo priti.
 
Za prvi led po skoraj letu dni, je bil tale slap prava uvodna seansa. Da te takoj navije povsod - od nog do glave, potem si pa dober za celo sezono in ti nič več ne more do živega.
 
Še kaka dva cugeca, potem pa na abalake in navzdol. Na posnetku je opazna prva faza norveškega mraka, tam nekako okrog pol dveh popoldne.
Statoil črpalke imajo wireless internet, Esso črpalke pa luštne avtomate za kavo.Oboje pa imajo čudovite cene.
Naša portable sušilnica z omejitvijo teže 20 kilogramov, ki je zdržala tri dni, potlej pa klonila pod namočenimi vrvmi in cunjami.
Guy rad skuha kaj dobrega. Glavna stvar ki se ji ne moreš izogniti (in zakaj bi se ji?) je pa sladoled, ki pride na koncu.
Večerja lačnih in bolnih.
Ura je osem, še vedno tema. Pod vstopom v prvi konkretni slap.
spodnjih 300 metrov mešanega terena sva preplezala in prehodila nenavezana, ter občudovala kako naju je navijalo v meča. "Tale štamfarija je pa čist mem"
Veter nama ni privoščil sprostitve. Čeprav so temperature narasle, je vsa mokrota veselo zmrzovala in naju spreminjala v dva ledena zombija.
Sestop je potekal po smeri vzpona.6 spustov in nekaj plezanja. Med vzponov sva pod snegom našla večino že pripravljenih abalakov, narejenih iz nekakšnih vezalk. "Ziher so iz kevlarja" sva se tolažila in se veselo spuščalana njih.
Farma Stiga in Brite, kjer smo imeli poceni, toplo in udobno bazo.
 
Pred slovesom smo se oblekli slovesno. Guy preden je odfrčal nazaj v Kanado..
Ko je Aljaž obležal pod težo malih viruščkov (prasice grde!), sta Urban in Klemen ordinirala v okolici. Preplezala sta prvenstven slap in odšla na krpljanje v dolino velikih slapov. Pa jih nista našla.
Sonce vzhaja. Prizor ki ga kaka dva meseca na leto v krajih sploh ne vidijo. No,mi smo mu bili priče za kakih 10 minut.
Ko je zunal divjel veterje Wi vlekel samo na enem samem kvadratnem metru hiše - pojma nimam zakaj. Laptop je moral biti naslonjen na prazen sodček,da seje med uporabo veselo gugal.
Ko sem se pocajtal toliko, da sem lahko sedel v avtu, smo se odpeljali v objem svežega inu zdravilnega morskega zraka, kjer naj bi po napovedih osebnega zdravniškega koncilija vzbrstel kot japonska češnja.
Otok Senja je na vzhodu bolj ravninske sorte in ne daje slutiti da skriva kakšne alpinistične potenciale. Ohoho, pa jih!
.Tole steno smo prešnjofali in se odločili za eno izmed linij v desnem delu
Senjahopen je malo ribiško naselje s 400 dušami, stisnjeno v zaliv pod gorami, na severnem koncu otoka.
Slikovite zalive v bližini mesta Skaland obkrožajo nekateri zelo zanimivi hribi z več sto metrskimi slapovi in kuloarji. Takole seje delal zadnji lep dan med dostopom pod enega izmed slapov.
.
Pričujča smer je bila najdostopnejša izmed tistih, ki smo si jih ogledali na izvidniški dan, tako da sva jo s Klemenom lahko kar takoj preplezala. Ostale pa smo zaznamovali in si jih prihranili za naslednje dni...
 
Klemen, zadaj pa fjord in hrib Finkonna.
 
 
Potem ko smo uspeli presekati našo vrv, se nam je po nahrbtnikih in povsod naokrog pletla mariusova 140 metrska glista.
 
Smučarji, tole je zanimivo.
 
 
Finkonna, dve liniji, od katerih je leva še nepreplezana.
 
Po zaključku tegale lepega dne, se je vreme obrnilo. Tudi Aurora borealis se je vztrajno skrivala. Večer nam je namenil zgolj nekaj svetlikanja nedoločljivega izvora, ki smo ga krstili za auroro borealis minor.
Potem pa se je nad fjorde zgrnil sneg in veter.
Eno popoldne smo preživeli v slapu poleg fjorda, kjer je bilo mogoče normalno in varno plezati, pa pridelati poleg tega še par fotografij.
Jutranja telovadba je vedno vključevala čiščenje zamedenega avtomobila.
Snykolla, takoj za tunelom med Senjahopenomin Ersfjordom, ponuja par zelo zanimivih linij. Glede na bližino in relativno varnost smo se odločili za obisk.
V meglenem in hudo vetrovnem jutru smo počasi gazili proti vstopu
Snega je bilo najvec prav pod vstopom, ker so ga sem odlagali vrtinci vetra. Tik pod steno je bilo več kot 3 metre pršiča.
Prevetreni in premraženi in ravno prav tišasti, smo odplužili zadnje metre do ledu in se spraševali kako bo v teh čudnih razmerah zgledal sestop. Demonstracija je prišla sama od sebe dve minuti po tem posnetku

Naslednje poglavje se začne 200 metrov nižje,kjer je naju z Urbanom odložil nenaročeni plaz.

Zazdi se nam, da je bilo dovolj športa za danes, in da gremo lahko mirne duše na kavo in dve risanki.
 
Zadnja dva dneva smo prebivali v zavetju domačega hotela in po okoliških vaseh, kot je Husoy, otok hiš, ali Alcatraz, kot smo ga poimenovali.

 
Od otoških špic Oksen smo se poslovili v lepem dopoldnevu, ki pa ga je v slabi uri zamenjalo ponovno hudo snežno neurje, ki smo mu bežali prav do Tromsa. Spet nam je nasulo 30 cm snega
Dan odhoda je bil pa lep. Kot bi se nam hotel opravičiti za vse nevšečnosti.
   

V tele hribe se bomo ob prvi priliki še vrnili.

Kako že gre tista: "It can't rain all the time!"