13.3.2003. Drugi del petzlove ekipe prispe na letališče v Oslu. Fotograf Pascal Tournaire, šef ekipe La Fouchardiere, Harald (Hari)Berger in jaz. Pričaka nas Francois Damillano.
Prvi vtisi zelo kanadski. Podobna pokrajina, pozna zima, veliko ledu. Le nekoliko manj sproščeno življenje, vsepovsod nekakšna "zategnjenost", ki smo se je morali najprej navaditii

Pot v Hemsedal je trajala 3 ure in pol.

Povsem crknjeni smo se zleknili v najeto hišo, kjer smo nato bivali naslednje 4 dni. Vse tradicionalno skandinavki -leseni stil. Le električno stranišče nam je delalo preglavice.

Ledu je bilo v tem predelu kljub visokim temperaturam se veliko. In snega tudi...
Najboljsi poligon za seznanjanje z norveškim ledom je soteska Golsjuvet. Tam imas vse, kar se ti srce poželi. Od ledenih previsov, visečih sveč, prosto stoječih stebrov, novih kombiniranih smeri in lahkih debelušnih slapičev.
Najbolj zanimiva tura je bila v Hydnafossen, 160m visok kolos navpičnega ledu, v katerem sva Hari in jaz prezivela mešanico strahu, užitka, mraza in navdušenja-vse to za novo linijo, ki se imenuje The travelling star, IV, WI 6, 180m.
   
Sledil je "ucni dan" v soteski Gol. Udeležili so se ga razni norveski plezalci, ki smo jim pomagali pri izbiri in testiranju opreme in prikazali nekaj plezalnih točk iz nasega vsakdanjega repertoarja.
V torek smo naredili zanimivo krozno pot v osrčje fjordov, v iskanju se zadnjih "velikih" slapov, ki pa jih zaradi toplega vremena žal ni bilo več. Plezati je bilo moč je še v 500 metrskih Thorfossen. Awsome!!
Francois si direktno hladi zivce med branjem novic.  

- Ej, Francois, na malo sendviča z lososom!

- Raje ne, mi je tako slabo zaradi Busha.

Pozitivna stran celodnevne vožnje je bila "odkritje" doline Gudvangen, kjer se skriva pravcato bogastvo "multi-pitch" smeri, številne so se nepreplezane.
Zaradi bližine morja so te stene na udaru toplega zraka in zato sezona ne traja tako dolgo kot v notranjosti Norveške. Februar je boljše obdobje za to področje.
Po 1000 prevozenih (predirkanih) kilometrih, smo pozno zvečer koncno prispeli v Rjukan, našo zadnjo postajo. Kanjon v blizini mesta in pobocja nad njim skrivajo kakih 150 slapov in možnosti za nove vzpone. Najbolj zanimive pa je mogoče obdelati v dveh do treh dneh.
Lipton je čudovita WI 7 smer, ki ponuja neznanske plezalne užitke, ob dejstvu, da je precej naporna. Če se je lotiš prav, je led težak nekako 6+, temu v prid govori tudi dejstvom da je moč nameščati zelo zanesljivo varovanje in da se morebitni padec zaradi velikega previsa konca varno v zraku.
Usvjella je se en 100 metrski slap, ki je dovolj atraktiven, da je vreden dostopa v kanjon. 60 metrov navpičnice v drugem raztežaju, solidne WI 5+ je mogoče primerjati z naso Lambado, ali pa mogoče s Skušnjavo. Prvopristopniki so jo plezali 12 ur. midva s Harijem pa skupaj s sestopom 45 minut.
Kombinirane smeri so redke, a vendar so jih splezali vidni predstavniki te zvrsti plezanja, kot sta Robert Jasper in Stevie Haston, ki sta ze obiskala te kraje in pustila svoj pečat. Mi smo ponovili neko Jasperjevo M8- in še eno, malenkost lažjo smer.
Ob koncu napornega dneva je celo neutrudnega fotografa premagala - utrujenost.

Namesto skozi glavna vrata sva si s Harijem morala pot do postelje in hrane utreti po svoje.

Ce pa ni bilo kljuca...

Počasi se je domek polnil z lačnimi usti...lakota je trajala dokler je trajala hrana...

V sestih plezalnih dneh smo preplezali 15 slapov med WI5 in WI 7, nekaj prvenstvenih smeri med M7 in M9, prvenstveno 180m dolgo varianto WI 6, nekaj novih povezovalnih vzponov (350+500+160m) in sproti postavljali tudi nove meje v hitrosti plezanja. (Guy in Steph sta, na primer, v nek 1000m slap vstopila sele ob 10 dopoldne in ga splezala do 17 ure. Pred tem so vse naveze v njem bivakirale...).

 
Marsikatero smer smo splezali dvakrat ali se večkrat, da smo zadovoljili zeljam fotografa
 

Vse slapove smo plezali prosto, brez paščkov.

Kombinirane smeri smo preplezali na pogled.