Val di mello je zadnja stranska dolina Val Masina in poteka v približni smeri vzhod -zahod. Obe strani doline sta prepredeni s strmimi granitnimi pobočji, s številnimi slapovi in stenami. Včasih je bilo v dolini moč kampirati, danes ne več. Celo parkiranje je v času poletnih mesecev prepovedano.
Stene so povečini pod gozdno mejo, dostopi pa se gibljejo v časovnem okviru ene ali dveh ur. Nekatere daljše smeri pa je moč plezati tudi v višje ležečih stenah, nad 2000 metri. Zaradi dolgih dostopov je priporočljivo spati v planinskih kočah.
Poči, plošče in se enkrat poči in plošče.  
  Zelo lepa plezarija, vendar zaradi specifičnosti skale lahko pride do tega, da v Mellu ne boš plezal tistih težavnosti, ki si jim kos na domačih tleh...
Stena Qualida je najodročnejsa, vendar tudi najvišja in najbolj divja izmed vseh. Tam so najtežje smeri v Mellu.
Dostopi in sestopi potekajo po strmem in gostem gozdnatem terenu. So pa po večini lepo speljani in delno označeni z markacijami in možici. Sestopi z višje ležečih sten so praviloma zelo slikoviti, na mestih pa tudi precej izpostavljeni.
Obvezen del sestopa je bilo namakanje v potoku, ki je zelo hitro osvežil pregreta telesa.
V taboru nam je delala družbo tudi najmlajša potencialna članica - Lea Margareta, stara komaj dva meseca.