Tokio. mesto superlativov. Super vlaki, Super cene, Super razgledi, Supergužva, Super hrana, super tehnologija, Super ljudje. Vsaj tisti, ki sva jih spoznala.
	Utrip v mestu je stalen in hiter. Ne umiri se vse do poooznih večernih ur, zjutraj pa je se vlaki začno polniti že od 5 naprej. Promet je za tako veliko mesto neverjetno tekoč in če upoštevaš neizogibne zamaške na vpadnicah v kritičnih obdobjih dneva, se lahko premikaš presenetljivo hitro. Nisem mogel verjeti, da smo se z avtom pripeljali iz samega središča mesta do obrobja mesta, ne da bi se enkrat pošteno ustavili.
V centru se najbolje znajdeš kar peš. Vsi glavni deli mesta so več kot dobro povezani med sabo z metrojem in železnico, tako da si lahko v eni uri z enega konca mesta na drugem.
Vse mesto je precej prijazno pešcem in kolesarjem, z zelo širokimi pločniki in ponekod kolesarskimi stezami. Koles ne kradejo. Tudi drugih stvari ne, tako da lahko gladko pustite polno potovalko (ali tri prasice, kot sva to storila midva) sredi železniške postaje, pa jih nihče še pogledal ne bo.
	Ja, v smislu spoštovanja predpisov, discipline, strpnosti in uvidevnosti, so Japonci daleč tam, kjer mi nikoli ne bomo.
Razvejanost železniškega omrežja v Tokiu lepo ilustrira karta, ki pride v roke vsakemu popitniku, ki se mora spoprijeti s tem izzivom. En dan, pa ti je vse jasno.
	Shinjuku space Arts theatre je večličastna zgradba z enimi najdaljših tekočih stopnic na svetu in množico osupljivih detaljov na strehi m,stropu, dvorišču, atriju in kleti....
Vhod v Space arts Theatre.
na balkonu gornje etaže v atriju space arts teatra.
	Kolesa so eden izmed priljubljenih načinov prevoza po mestu. Koles tu ne kradejo.
	Ni za: Za občutljive noske, navihane želodčke in fanatične prijatelje živali. Za ostale pa eden najzanimivejših krajev v Tokiu: Mestna ribja tržnica,kjer se obrača rib za 13 milijonov ljudi.
Tokio ima največjo ribjo tržnico na svetu - Tsukiji (Cukidži) Sem moraš priti ob 5 ali 6 zjutraj, oblečen v puhovko in z zadostno količino foto materiala. Potem pa samo pustiš, da se ti zmeša in paziš, da te ne povozijo ali polijejo.S čim krvavim.
	Takole se nadaljuje pot 200 kilskih tun, ki jih predelujejo kot hlode na žagi.Večji kosi z av restavracije, hotele in ribarnice, "žaganje" in ostružki pa s tal romajo v vedra, od tam pa naprej, dokler ne končajo v kakih ličnih konzervah z "najboljšo tuno", na policah trgovin. Če ne vidiš, ne moreš vedeti.
Temu se ne reče Calvo ali Rio Mare, pač pa pravi tunin zrezek.
	Da končamo v rdečem, pa brez krvi: Jagode, slastne, rdeče krasotice, zelo umetnega videza iz največje blagovnice na svetu: cena: sitnica. Cirka 300 tolarjev za eno...jagodo.