Prihod na letališče Narita, 60 kilometrov iz Tokia.
Za vogalom pa 13 milijonsko mesto, eno najdražjih, najmodernejših, največjih, najhitrejših in najbolj tresočih se na svetu.
 
Po več kot 24 urah potovanja, sva se visoko na Hokkaidu, sredi takooo mrzle zime, da bi jo lahko imel namesto skrinje, srečali z Miwa Shiro. Najinim "zveznim oficirjem".
Ledni festival v kraju kanjonu Sounkyo, hongkonške turistke v minikah na -20°C, plezanje slapov nad ne preveč mirnim Japonskim morjem in nato ogrevanje starih kosti na vročih + 42°C.
Preden naju je pot ponovno odnesla na jug. Skozi Quebec, mimo Sappora, v Tokio.

Japonska je zmes tradicije in supertehnologije, servirane na tleh, v 15 majhnih posodicah in z okusom po ribah.

Grižljaje si bos bašeš v usta s palčkami, medtem ko sediš na ogrevani školji in gledaš, kako vse skupaj beži mimo z 200 na uro, in s seboj odnaša še glas stevardese, ki pravi, da na naslednji postaji lahko prestopimo na linijo Oedo, Yurakucho, Tozai ali Yamanote.

Milko za malico in gremo spet na led

ELAN SLO Slovenia avto v Tokiu.

Če se znajdete za volanom japonskega avtomobila: Nadenite si čepe za ušesa, prižgite avtopilota in pripravite denarnico

Čepi za ušesa so za razna glasovna navodila, ki jih itak ne boste razumeli, avtopilot vam sproti kaže kam morate zaviti, denarnica pa naj bo čimbolj debela, ker so japonske cestnine drage, in ker boste plačali pošteno kazen, če vas ustavi policija. . . .

S slovenskim vozniškim dovoljenjem, namreč na Japonskih cestah nimate kaj iskati. Pika. Za kaj več povprašajte na našem zunanjem ministrstvu. Če bodo kaj vedeli.

Midva sva raje sedela na zadnjih sedežih in pritiskanje na plin prepuščala pooblaščenim osebam z veljavnimi licencami.

Udeleženci japonskih tekmovanj v lednem plezanju zelo dobro reflektirajo širšo družbo: So modernizirani tradicionalisti, pripravljeni se spoprijeti z vsako stvarjo, izivom. Hlastno se učijo od drugih, da bi nato postali boljši od njih.
Kdor poslovno uspe na Japonskem, je dober poslovnež. Cveto Podlogar je poleg tega še dober človek, alpinist in najbolj slovenski Slovenec na Japonskem. Živi v Tokiu in dela kot gorski vodnik in si je v zadnjih letih med japonskimi alpinisti, vodniki in klienti pridobil velik ugled. Ta pa temelji na izrednih kompetencah , izkušnjah in velikemu veselju do dela.

Da ne omenjam njegovega predstavljanja Slovenije v japonskih medijih in stalnega truda za to, da domovino tudi osebno, v živo predstavlja japonskim turistom.

Doma pa profiji za milijone tolarjev govorijo tem, da Slovenija "invigorates", in vozijo pršut in kičaste prospekte po sejmih in sprejemih.

Na japonskih železnicah imajo zaposleni najbrž pristne diplome, kar se vidi, sliši in čuti. Japonska ima eno izmed najboljših železniških omrežij na svetu.

Vozni redi šibajo na minuto natančno, vlaki so vzdrževani, omrežje razvejano in v stalnem razvoju - v tekmi z naraščajočimi potrebami in konkurenco.