Yatsugatake. Edina tekma, ki sem ji bil priča, do katere je bila najmanj ena ura dostopa.
Yuji Emoto, mlad japonski profesionalni gorski vodnikŠolan v ENSI, in Annecyu, je najbolj evropeiziran Japonec kar sva jih srečala.
Družina zmagovalca tekmovanja v Yatsugatakeju. Tip je vse smei splezal do vrha in naredil veselje tudi postavljalcu smeri.
Na koncu je plezal še postavljalec, ki si je pred tem uspel preluknjati prst, da je krvavel kot radodarni krvodajalec. Dokler ni nastopil čudežni japonski "flajšter"
 

Urban je prvi dan bivanja v Yatsugatakeju zbolel, tako da je z vročino in glavobolom preležal večino prvega dneva. Ničesar ni zamudil, ker je zunaj pošteno pihalo in močno snežilo, medtem, ko smo se ostali na steni špricali z barvnimi spreji. Potem, ko je pojedel par majhnih rumenkastih tabletk nedoločljivega izvora, ki so mu jih dali namesto aspirinov, je naslednji dan Urban poln energije že skakal naokrog, plezal in prizadevno fotografiral.

 
Za majceno spremembo je poskrbel enodnevni izlet v okolico Jokohame, kjer se je že napovedovala pomlad.

Ker pa sva midva vseeno prišla plezat led, smo jo že naslednji dan kidnili v hribe v okolici Nagana, kjer smo dva dni plezali s Cvetom.

Opravili smo nekaj hitrih vzponov, in ujeli za rep še razmere v nekaterih s soncem obsijanih svečah.

Mesto za bivak. Zjutraj pa za 2 uri na smučke in k še zadnjim slapovom.
 

Manj kot dve uri po tem posnetku sva že sedela na Shikansenu in z 200 na uro drvela proti Tokiu. Potovanje se je končalo, tako kot se je začelo - na hitro, s stiski rok in z zadovoljstvom, da se je vse izteklo tako, kot se je moralo.

 
Midva sva jo šibnila na eno stran, Cveto pa je odšel na sprejem naših paraolimpijcev, ki so ravno tisti dan pripotovali na specialno olimpiado v Nagano.
Sledil je še napet turistični triler na mednarodnem letališču, ki je govoril o natančnosti instinktivnega tehtanja, o tem, kako kamufllaža spremeni 45 kilogramov prtljage v 28. O neizprosnosti predpisov in mladih pripravnic, ki skorajda poskrbijo za boleč poraz in o tem, kako lahko avtoriteta širokega pogleda obrne stvari na glavo ter poskrbi za srečen konec. Za bis pa še o tem, kako sva se s citatom iz knjige Melinda Podgorny na ustnicah in s šopom posušene morske trave v naročju, zbasala v trebuh lufthansinega Airbusa in počakala na zadnji suši.