Hokkaido landscape actually resembled much the one in Quebec. Even architecture is North American-like, aswell are the towns and ubiquitous 7Eleven stores. Cold and snow are indigenous though and ready to export..
Temperatures do not rise above zero very often, and even if they do, you don't feel it. Moisture and wind make sure you don't

Japanese money is hard to get if you are stuck with USD somewhere out of main cities. Exchange offices are far less common than in Europe.

Such traditional-like dinners are a must for a gourmanic visitor. We were greatly thankfull to our hosts for giving us an opportunity to taste some of a very delishous japanese dishes.
Morning sun gives a deceptive feeling of warmth, while on the other side of the window, the wind, is playing a role of a winter airconditioner.
foto u.g.

Utrinki z lednega festivala v Sounkyu. Množice turistov, ki iščejo bogvekaj, najdejo pa tisto, česar ne pričakujejo. Če sklepam po neredkih tajvanskih in hongkonških osebkih, oblečenih v minikrila in brez nogavic.

levo: foto u.g.
Pravo malo mesto, okovano v led in osvetljeno z barvnimi lučmi, je bilo najin dom tri mrzle dni. Vmes se je odvila tekma, na kateri smo organizatorjem pomagali z plezanjem za demonstracijo, hitrostnim plezanjem, predavanjem in postavljanjem smeri.
Vse skupaj sem dobro izkoristil tudi za primejalno testiranje najnovejših cepinov.
Možakar na desni je gospod Sato, veliki šef festivala in sponzor najinega obiska. Ko se je pojavil on, je še veter utihnil. In ko je v hotelu, kamor sva popoldne za kako uro pobegnila pred mrazom, zazvonil telefon, mi je bilo jasno da bom že čez nekaj minut spet tekel ven na mraz, kajti Satosan be rekel: "prosim da prideš na območje tekmovanja preko 30 minut."
 
Najprej sva stanovala v "western style" sobi, nato sva bila tri dni v klasični japonski celici, kjer se vse dela v eni sobi, samo tla si pač preurejaš v skladu s potrebami. Midva si nisva nič preurejala, saj sva se ob vsej ptrljagi še obračala bolj težko.
 
Zelo natrpan urnik in odvisnost od lokalnih prestavnikov v smislu prevozov indruge logistoke, je pripomogel k temu, da sva bila že po 4 dneh kar fino utrujena, premražena in zelo potrebna počitka. Pot do tja pa je vodila po obali japonskega morja, in nekaterih lednih in kombiniranih smeri. Bilo je vredno vsakega zanohtanja in vseh 500 prevoženih kilometrov.
 
Dokaz, da je bilo res mraz. Drugi dokaz skriva Urbanova puhovka, ki se je stopila na prav tej isti peči, med procesom ogrevanja njenega lastnika.
Zaradi hudega mraza je bil led izjemno krhek in trd, nohtalo pa se je itak vseskozi. Slapovi ki so blizu prometnic so še kar dostopni, vseeno pa lahko zelo hitro računaš z vsaj enournimi dostopi, predvsem zaradi velikih količin mehkega snega.
Pod marsikateri slap se je vredno odpraviti s šotorom, sicer lahko prideš samo na dostop in sestop.
Mož, ki je avtor vseh plezalnih fotografij in portretov na teh straneh. Pa še kake za povrh.

V Sapporu sva končno prišla do lastnih Jenov, ki so nama jih sproducirali v mestni banki. Za to sva jim morala dati potne liste, najine domače in trenutne naslove in telefonske številke. Na prstne odtise pa še niso pomislili.

Imajo pa hudo železniško postajo.