Gostoljubje ŠAO smo hvaležno izkoristili Perc, Klemen in jaz. Ko sva s Klemenom zvečer pridrzala do koče, sta se Perc in Špehec ravno vrnila z Ledenke.

Srečkota. Sta že zlezla in bosta naslednji dan lahko spala...

Večer so nam krajašali slovenski rokometaši ki so nažgali Poljake. Skoraj.

Medtem ko je Perc sanjal na Okrešlju, sva v mrzlem jutru sledila bolj pridnim (beri: zgodnjim) navezam pod ostenje Štajerske rinke.

Pa se ja ne bo kdo spravil v najino smer...!

Megla pod Okrešljem je vztrajala ves dan. Zgoraj pa...

Klemen požira metre spodnjega dela smeri.

Led. Sneg. Pihava, kot da ne bi letos štamfala še nobene grape. Saj je tudi nisva.

Mrzla gora, ki jo je ves dan grelo sonce. Pod njeno vznožje je kmalu prikorakala četica tečajnikov, ki je večji del dneva vztrajala na delovišču pod plazovito jugozahodno steno.

Kasneje je plaz pobasal tri ljudi v Vzhodni grapi (dejansko zahodna)

Plezarija se je vse bolj bližala

Klemen preudarno in zanesljivo preči do ledu. V prečko, ki je sicer precej krušljiva, so predhodne naveze, predvsem pa Grma in Lukič, namestile že dovolj klinov.

Mraz je bil zjutraj najbolj zoprna zadeva in kljub dvem bundam sem se na varovališču ohladil.

Bombproof supersolid štant na dveh metuljih. Hvala Percu in Luki, da sta nama povedala zanj, in nama celo posodila dva ravnopravšnja metulja.

Kdor jezika špara kruha strada.

Klemen se bliža koncu, jaz sem se pa v napol zmrznjenem stanju že veselil čiščenja prečke.
Potrebno je paziti na odpočeni blok desno od Klemena, ki bi se lahko kakemu Krpanu odpulil.
Nadaljevanje smeri je prineslo še dva ledna raztežaja. V enem sva potegnila 60m strmega prvovrstnega ledu, skoraj do kotla.
Upravičeno se nama je smejalo, na tako plezarijo v "grapah" še nisva naletela
Na vrhu se nama je smejalo še malo bolj, ko sva pogledala na uro: Poldne. Tri ure in pol. Najprej sem mislil, da Klemenova nova pridobitev, zlati Suunto, kaže čas na Novi Fundlandiji.

Sledila je še vožnja po riti skozi Turski žleb, ki me je oglobila za ledni vijak, nakar sva ujela še zaslužen popoldanski spanec na Okrešlju.
 

Še nekaj tehničnih podrobnosti:

Najtežji del smeri je prečka in prehod v led. (cca M7) V prečki je dovolj klinov in zatičev, vendar je potrebno paziti na srednji del s slabo skalo. za izdelavo varovališča prideta prav metulja.

Ledu (WI 5+) je dovolj in omogoča varno plezanje. Potrebovala sva 5 vijakov za minimalno varovanje (po dva na sidrišče plus enega vmes)

Klinov in zatičev v danih razmerah nisva potrebovala, ob slabših lednih razmerah pa seveda to ni izključeno.