(AA)———–

V tihem šelestenju časa

ugaša luč, temne oblike.

Le oči še zro iz mraka

temne, zlate in velike.

(gs)

——

 

So trenutki, ko sam sem

in v mislih pogreznem se v čas.

Kot sanje zdaj zde se stvari –

a takrat so imele resničen obraz.

(aa)

 

 

LUPINA

 

Moreč je zrak, lažna tišina.

Tesnoba spoznanja –

v tebi praznina.

 

Zlagan je nastop, neprava obleka.

Oklep le je to –

pod njim ni človeka.

 

Drugje medtem je duša telesa.

Sama, v ponovnem

iskanju nečesa.

(aa)

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

1.1. 1994

 

…Beep. –

Elektronski pisk ure se je izpod debelih rokavic in skozi ledene sunke vetra, pomešane s škripanjem snega pod nogami, nekako prebil do ušesa, nahajajočega se pod zadrgnjeno kapuco in volneno kapo.

Poslušal sem. Pisk se ni ponovil. Pogledal sem na uro – 00:00, ponoči, 1.1.1994.

Nekje, ne tako daleč proč, se je tisti trenutek moralo marsikaj spustiti z vajeti. Zabave so dosegle vrhunec, pokalo je kot na fronti. Tu zgoraj pa je ostalo le pri bežnem pogledu na uro, drugega ni bilo mogoče storiti.

Veter se je krepil in pihal po pobočju navzgor. S seboj je nosil drobce ledu, ki so obraz spreminjali v nekaj mokrega in bolečega in povsem izničili svetlobo moje baterijske svetilke.

S Slavcem sva si Novo leto voščila nekje pod vrhom Storžiča, ko sva za trenutek našla zasilno zavetje. S sestopom sva nadaljevala, ko je bila vidljivost le meter ali dva in ko se je bilo treba vsakih nekaj korakov obrniti v strmino, ker sta veter in sneg tako učinkovito udarjala v obraz. Hodila sva na pamet, saj ni bilo nobenih orientacijskih točk in sestop je bil mogoč le zato, ker sva pot oba zelo dobro poznala. Pred Petim žrelom sem se spet ustavil in odprl zamrznjene veke. Čakal sem Slavca in svetil v meglo. Dolgo ga ni bilo. Zavpil sem – in še sam sebe komaj slišal… Posvetil sem okrog in zazdelo se mi je, da sem videl sled, ki je izginjala v megli pod menoj. Pohitel sem navzdol in nekoliko nižje ujel Slavca, ki je šel malo prej mimo mene, ne da bi se videla ali slišala. Skupaj sva sestopila v mirnejšo noč pod goro in pustila za nama meglo in mraz, izginjajoče sledi in lansko leto.

 

_______________________________________________________

 

 

Zmeraj bolj redko se še spomniš nekih dni,

drugih obrazov… -kot, da so bile samo sanje,

vendar ti takrat včasih iz oči

tiho vro, velike bele mravlje.

(G. Strniša)

 

 

 

ZAKAJ?

 

Za tisti občutek in morečo tišino

Za hladno napetost in tesnobno praznino

Za tisti trenutek ko konča se trpljenje

Za mesto kjer spet se vstopa v življenje

Za sončne pozdrave in tisoče zvezd

Za meglice v daljeh in prah slabih cest

Za stisk krepke roke in pozabljene rane

In za čas, ko spomin je vse, kar ostane.

(aa)

 

Kdo bi lahko pojasnil povprečnemu mladcu, ki se s težko glavo vsak vikend prebuja po “enkratno prežurirani” noči, kaj bo dobil za to, da bo prišel na vrh in nazaj, tisti tip, ki zazrt v prehojene stopinje zbira moči za nadaljevanje poti, ki se nikoli ne konča ?

 

Nikdar nihče ne vpraša. Vendar tudi nihče ne ve.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Naknadni pripis, junij 2004

 

Too….!

 

Nadvse prijetno, skorajda dremuckativno počutje. Na poti iz Kranjske Gore, kjer ju je kaki 2 uri bistrila in gnetla Mala Pišnica, se Klemen in Aljaž docela zložno inu spokojno vračata domov. Mimo drsijo razorana polja, strnjeno zelenilo gozdov, in kak prometni znak, ki ju opomni, da bi bilo dobro zaviti na pravi odcep. Aljaž pogleda Klemena in povsem nedolžno zmoti tišino z vprašanjem: “a lahko nekaj probam?” Klemen, nič hudega sluteč, še vedno malce zamaknjen odgovori: “ja, seveda, ti kar!”.

Če kdaj, potem mu je v naslednji sekundi žal za ležeren odgovor, kajti kolega na sosednjem sedežu se iz nedeljskega šoferja v trenutku spremeni v nekakšnega iracionalnega, imaginarnega dirkača, ki stopi n aplin tam kjer ostali zavirajo in skozi 270 stopinjski ovinek s polmerom kakih 50 m zapodi dobro staro katro, tako, da vse, kar ni skrbno pritrjeno, privezano ali prilepljeno, zelo hitro migrira nekam v smeri hudo naraslega centripentalnega pospeška. Za avdio spremljavo poskrbi obilo škripanja dveh od štirih koles, medtem ko preostala dva samo še prestrašeno skovikata. Avto se v sklepni fazi ovinka vključi naravnost na prednostno cesto, ki je prikladno prosta, tako da ne pride do kakih komplikacij in potrebe po nenadnem in nemara nepredvidljivem zaviranju. Ko se vse skupaj umiri, šoferjev pogled s ceste preskoči na merilnik hitrosti. Očitno je kar zadovoljen, kajti navdušeno zavpije: “Tooo, rekord!”

 

Rekord je bil kasneje celo presežen, tam nekako 90 km/h je bila tista meja, ko si še lahko pridrsal skozi. Ampak nikoli več pa ni bilo bolj prisrčno butastega načina, kot takrat, ko se je 21 letni mulec s katro po imenu Ayrton, kar naenkrat spomnil da bo zalagal po tistem ozkem traku asfalta samo za to, da bo videl, kako hitro se gre lahko.

Danes je tisti ovinek že predelan in na žalost zdaj že kakih 10 let starejših in precej resnejših udeležencev prometa ne omogoča več ponavljanja zgodbic iz časov katre, po imenu Ayrton.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

 

 

Enkrat vmes

 

Še vedno imam v glavi glasove mladih fantov, ki so komaj dobro začeli hoditi v srednjo šolo in so preživljali večino svojih prostih dnevov plezajoč in iščoč doživetij, ki danes ostajajo v spominu kot nepomembna a neizbrisna pika. Množica majhnih, obrobnih dogodkov, ki sami po sebi nimajo velikega pomena, povezani skupaj pa predstavljajo mozaik tistega dela mojega življenja, ki sem mu posvetil največ ljubezni, časa in samega sebe.

Ja, glory days… Nikoli več jih ne bo. Vsaj ne takih kakršni so bili. Naj bo ta sentimentalna regresija v preteklost miselni most do časa in ljudi, ki so mi pomenili zelo veliko. Odšli so soplezalci, dnevi čudovitih in brezskrbnih doživetij, spremenil se je čas, ki nas usmerja. Čez leta bom pogledoval nazaj in se spominjal dni katerim zdaj dajem pečat, vendar ne vem, če se jih bom spominjal s toliko nostalgije kot se spominjam sreče in dogodkov tistih dni, katerih sledi ni nikjer več, razen v srcih tistih, ki smo jih soustvarjali.

Čas je spral pobeljene oprimke in tudi svedrovci se ne svetijo več tako kot nekoč. Še vedno pa smo v gazi… in v iskanju. Tistega.

____________________________________________

 

Hej prijatelj, vzemi svoje stvari-

dobiva se tam na postaji.

Dovolj bo kratko slovo, nato bova odšla.

Spala bova na poljih,

spala bova ob rekah.

V ranem jutru nadaljevala pot.

Če misliš da ne zmoreš –

ostani trden, željan in živ,

če lahko.

In pridruži se mi v sanjah velike poti.

(bs)

_____________________________________________

 

julij 1996

 

“Mandarinas, mandarinas, un Sol a kilo. Mandarinas, Dulce Mandarinas.”

Z nasmeškom se obrnem proč od velikega okna, ki gleda na glavno ulico. Garcillaso de la Vega. Joj, daleč sem. Od doma. sladka vznemirjenost mew preveva, v trebuhu me ščegeta kot na zmenku od katerega upravičeno pričakuješ več, kot zgolj pogovor. Intimnost, prvinskost, odkrivanje novega. Vse to me je čakalo na drugi strani tistega okna in me vabilo na zmenek z mandarinami. No, v južno Ameriko nisem prišel zaradi sadja. pač pa kar tako. odločil sem se, da bom našel tisto, po kar naj bi prišel, ne da bi za to vedel. Po darilo življenja. Po izkušnjo. Moč za dvig na naslednjo stopnico življenja. Ker sem se v tistih časih ukvarjal s plezanjem, sem najprej pomislil, da moram v iskanju tega oditi v gore. Perujski andi so privlačna stvar ne le za alpiniste pač pa za vsakršne estete tega sveta. fotografe, slikarje, romanopisce, sanjače, you name it. Kordiljere, dvigajoče se izza rumenih obronkov valovite pokrajine so nekaj kar te malce začara. Pa če si dovzeten za čarovnije ali ne. Preprosto te. Pika. Tudi mene je. Ko sem se stapljal z njo na poteh proti vznožju, po gazehj proti vrhovom po stezah skozi vasice in luknjatih cestah čez prelaze. Tale trenutek čutim v nosu, in grlu tisti nezgrešljivi vonj, atmosfero “čistega adijio”, ki mi zavira tok pisanja in me mentalno in duševno premešča tja, kjer so kondorji doma.

 

 

______________________________________________________

 

12.12.96

 

Nekaj vem. Da bom spet šel. Še nekaj vem. Da ne bo zadnjič. In še nekaj vem. Da to kar vem, ni veliko. Je pa dovolj.

 

Dovolj za to, da se mi pred očmi nariše pot in da imajo moja dejanja smisel in dober namen. Vesel sem, da sem se prebudil v sanje velike poti, ki mi pomeni najboljšo šolo, najčistejša doživetja in zagotavlja najtrajnejše spomine. Tam zunaj je naš svet in tam zunaj so prijatelji. Tam so stvari, katere že poznaš, še več pa je takih, ki jih niti ne slutiš ne. Zakaj ne bi odšel in jih spoznal? It takes a leap of faith…

 

________________________________________________________________________

 

 

Zima 1997

 

“Beam me up, Scottie ! Čez Fulovo Rido, da ujamem Zadnjo Kristusovo večerjo !”

 

 

Mrzla nostalgija

 

To sezono se je vse skupaj začelo že pred novim letom. Zamrznili so mokri jeziki in nam, ki smo to čakali že od konca prejšnje zime, se je spet “zbutalo”. Drvimo v Tamar, drvimo v Krnico in še kam, samo da bi spet doživljali tiste napete ure v ledenih vertikalah, ki nam vedno prinesejo toliko…

 

Fulova rida

 

29. december. Zgodaj zjutraj se dve katri podita proti Kranjski gori. Posadki sestavlja šesterica alpinistov. Cilj: Ledeni slapovi v Prednji glavi. Nizke temperature pa ne povzročajo le zamrzovanja slapov, ampak tudi…

 

Ovinek na petem kilometru vršiške ceste. Pod cesto ležimo na boku (z avtom vred, seveda) in se v mislih poslavljamo od načrtovane plezarije. Ko se končno prebijemo iz avtomobila in splezamo nazaj na cesto, vidimo, kako veliko srečo smo pravzaprav imeli.

 

Avto je spet na cesti. Dva dvojna škripca in vitel pa šest parov rok, je opravilo delo. Ko zamenjamo uničeno kolo in avto prepričam, da spet vžge, je morala spet na višku. In kaj sledi? Gremo plezat!

 

Nekaj ur kasneje, že v mraku, se k avtu vrneta zadnja plezalca. Ostali štirje so že odšli, midva s Klemenom pa se skozi edina še delujoča vrata zbaševa v katro in počasi odcijaziva proti Tržiču. Tistega popoldneva se je rodila nova ledna smer. In nekaj kasneje se je končal eden izmed najbolj pestrih dni lanskega leta.

 

 

Zadnja Kristusova večerja

 

Najbolje viden slap v Tamarju je nama s Klemenom že decembra buril domišljijo. Viseče sveče so obljubljale zahtevno in najbrž tudi nevarno plezarijo. In ker je težko biti vedno ob pravem času na pravem mestu, sva prvenstvo prepustila drugi navezi. Čas ponovitve pa je napočil, ko sva pod slap prišla s Pubijem, ki pa mi je pod najtežjim delom zaštrajkal – po svoje razumljivo, saj je ledena mrcina delovala res kar malo grozljivo. Tudi sam sem kar nekaj časa zbiral pogum pod tistimi svečami. Plezal sem kako uro in v tistem raztežaju me je navilo kot že dolgo ne.

 

Beam me up, Scottie!

 

Čas: Ne tako daljna prihodnost. Kraj: Prednja glava pod Prisojnikom. Plezalca sta prišla plezat strmo svečo v levem delu ostenja, poleg Fulove ride. Zbegano zreta v navpično zaveso, ki ni potegnjena povsem do tal in v svečo, ki se zdi nekam sumljivo strma, zoprna, svečasta, lomljiva in hudo, hudo dolga… Gledata svoje ultraostre ledne penetratorje, ki so jim nekdaj rekli cepini in se odločata… Nato se spogledata, si prikimata, sežeta v roke in rečeta nekaj takega, kot “srečno.” Nato po miselni zvezi sporočita v lokalni center za teleportacijo ustrezne koordinate, ter ukažeta “Prežarčite naju!” Sledi medprostorski molekularni prenos in čez nekaj sekund, se oba ledolazca znajdeta prav na vrhu prej omenjene sveče, si oddahneta, sežeta v roke in si rečeta “Pa sva ga. Dol bova pa že sama zmogla!”

 

Zadnji letošnji prvenstveni slap se imenuje Beam me up, Scottie. Pa ne zato, ker bi bil tako težak, da bi ga lahko “podelal” le s pomočjo teleporta, pač pa zato, ker ti ob odsotnosti take možnosti ostane le to, da slap splezaš lepo od spodaj, ali pa ga le gledaš in si želiš, da bi teleporti vendarle obstajali… Slap sva s Klemenom kar nekajkrat gledala in enkrat tudi neuspešno napadla. No, neuspehu je botrovala preveč nasilna taktika, ki jo je v drugem poskusu nadomestila nežnost neposrednega stika z ledom, kar naju je pripeljalo preko ooozke ledene sveče, ki je predstavljala edini ledni most med spodnjim delom slapu in veliko gornjo svečo. Zaradi visokih temperatur je s slapu dobesedno lilo, za vrat, rokave, pa še kam. Napetost v možganih pa je na ustrezno nizki ravni vzdrževala konstantna misel: “Samo še tega, potem pa imava dovelj teh pi….. za letos!” Ko sva se nekaj ur kasneje sproščeno vračala proti avtomobilu sva že opazovala nove možnosti, ki so jih obljubljali polzeči ledeni jeziki. Ampak naslednje leto…

 

Chamonix, kasneje istega leta.

 

Zimska plezarija v pogorju Mont Blanc je bila moja stara želja, ki pa se je zaradi spletov takih in drugačnih okoliščin lahko uresničila šele letos, ko sva jo s Klemenom mahnila tjakaj z namenom preplezati kakšno od težkih, modernih lednih smeri.

Navdušenju ob lepem vremenu, ki je vladalo v Alpah je sledila streznitev ob spoznanju, da je v stenah zelo malo ledu in da letos praktično ni bilo opravljenega nobenega vzpona v smereh, ki sva si jih postavila kot cilj. Aklimatizacijski dan je minil v negotovosti in razočaranju, ki ga je poglabljal zlomljeni okel mojega cepina, ublažiti pa ga ni mogla niti uživaška smučarija po ledeniku Mer de Glace do Montenversa. Preostanek dneva je minil v iskanju alternativnih ciljev in motivacije, ki je ob pokopu prvotnih načrtov že kar nekam usahnila. Hudiča!

Kakorkoli sva obračala karte, spraševala za razmere in listala po vodniku, vedno se nama je vsiljeval isti scenarij: Treba se bo odpraviti pod Aiguille Verte ali Les Droites. Le tam lahko splezava še kaj kolikor toliko ledenega.

 

 

13.4. Grand Montets

S (pre)težkima nahrbtnikoma sva se pojavila na gondoli, ki vozi na 3100m visoki Grand Montets, izhodišče za ture v S. stenah Aiguille Verte, Les Droites in Les Courtes. Načrtovana dvodnevna tura je zahtevala šotor in dovolj hrane, poleg tega pa še kuhalnik in posodo, da o opremi in oblačilih ne govorim. Tako sva se popoldne, opletajoč pod nahrbtniki, s smučmi spustila na ledenik pod steno Aig.Verte, kjer sva nameravala splezati smer Gabbarou-Bovin. Utaborila sva se na vrhu ledene razpoke, nato pa odšla pogledat razmere v steni. Tja sva nato odšla še enkrat, malo zato, da sva se ogrela pred spanjem, malo pa zaradi nejasnega sestopa po smeri Courtuir.

Noč nama je minila v stalnem boju z mrazom, ki je silil v spalne vreče in pod številna rokava in hlačnice, ki sva jih imela navlečena nase. Zbudil naju je podor serakov, ki so prigrmeli nekje v bližini. Pogled na uro je povedal, da sva za krepko zaspala, zato sva se zelo hitro odpravila pod steno in vstopila ob pol sedmih, le pol ure za načrtom. Bil je še mrak, vendar dovolj svetlo, da sva sledila liniji smeri in gledala serake, ki so nama viseli nad glavo. Zaradi pomanjkanja ledu v smeri Bovin-Gabarrou sva se odločila za sosednjo, Comino-Grassi. Skušala sva biti čim hitrejša, zato nisva varovala, konec koncev je bila težavnost veliko nižja od tistih, ki sva jih bila vajena. Plezarija pa je bila vseeno precej naporna, deloma zaradi polnih nahrbtnikov, deloma zaradi konstantne naklonine, ki ni dopuščala počivanja na celih podplatih, predvsem pa zaradi stalnega zavedanja, da morava biti čim hitrejša, da prehitiva morebiten podor serakov, ki je visel nad nama kot Damoklejev meč. Okrog 300m visoko sva bila, ko je prvič zagrmelo. V trenutku sem občutil tisto noro tesnobno negotovost, ki te že skuša prepričati, da je s tabo konec. Precej velik plaz – to je bilo gotovo. Le videti ga še ni bilo. Nato je udaril v grapo na najini desni, natančno v smer, ki sva jo sprva nameravala plezati. Strah mi je dal novih moči in plezal sem maksimalno hitro, kolikor se je v razbitem, steklenem ledu dalo. Cilj mi je bil majhen leden previs, pod katerim sem slutil zavetje in počitek. Nato je sledil drugi šok. Pri izvlačenju cepina se mi je zlomil okel. Že spet. Kar nisem mogel verjeti. Plezanje se je takoj upočasnilo in postalo še bolj naporno, ko sem z ostankom okla nabijal v led. Ko sem dosegel manjšo poličko, na kateri sem počival in čakal Klemena se je prek seraka nad menoj spet vsul plaz ledenih kosov. Klemena sem opozoril nanje, ko je že začelo ropotati po ledenemu toboganu okrog mene. Klemen, ki je bil nižje, je imel res veliko sreče, da ga ni kaj zadelo. Zavedala sva se, da bo treba začeti varovati, kajti z zlomljenim oklom ni bilo več moč varno plezati. Kar malce živčna sva hitela, kolikor se je dalo in izmenjavala cepine, tako, da je prvi v navezi plezal z brezhibnimi. Olajšanje je sledilo šele, ko sva priplezala nad vse serake in se je pred nama odprlo vršno snežišče. Višje na grebenu, kjer se najini smeri priključi kuloar Courtuir, sva si oddahnila še glede sestopa: čakala naju je dolgo snežno plazišče, ki je bilo sicer dokaj strmo, vendar brez skalnih skokov ali drugih nevšečnosti. Čez kake tri ure, ko je telo že skoraj robotsko ponavljalo gibe rok in nog pri plezanju navzdol, sem preplezal še robno zev in se znašel spet tam, kjer sem si že ves dan hudo želel biti…

 

 

1.1.1998

 

Ne vem, če sem že katero Novo leto pričakoval z manj entuziazma, kot letošnje, pa ne vem čisto, zakaj. Preprosto ni bilo pravega filinga in v zraku je bila vseskozi neka nedorečenost, ki mi je, poleg že prislovične bebavosti celotnega kravala, ki ga ljudje zganjajo okrog tega dneva, vseskozi vlivala nekakšno nelagodje in željo po tem, da bi bilo vse skupaj čimprej mimo.

Da ni bilo vse v mejah normale, je pokazala že zgodnja jutranja črna kronika, ki je bila verno nadaljevanje črnih predprazničnih dni, z obilico nesreč, kriminala in objestnosti.

Pa ni ostalo samo pri tem. V času ponovoletnega zatišja, ko sta se razgretost in norenje začeli umikati utrujenosti in spancu, je na nekem nepomembnem, a v našem koncu notorično slavnem koščku asfalta, fizika spremenila nek avtomobil v kup nerazpoznavne pločevine. S tega sveta je odšel človek, ki ni bil le bežen znanec, pač pa vsaj deset let moj najboljši prijatelj. Čeprav so se najine poti že pred leti ločile, pa sem vseskozi čutil ostanek nekdaj močne vezi, ki je govorila o starih, že minulih časih. Kljub občasni želji, da bi tej vezi spet dal nekaj vsebine, ščepec duha današnjega časa, pa sva z Boštjanom zadnjih nekaj let zgolj sobivala v istem okolju in izkoriščala le naključna srečanja za vzdrževanje najine prešibke prijateljske vezi. Zdaj pa bodo ostali le spomini – na tiste brezskrbne dni, v katerih se je v barvitosti, pestrosti in spontanosti oblikovalo pravo prijateljstvo; danes za njim na žalost ostaja le trajen spomin na človeka in dneve, ki sem jih preživel z njim.

————————————

 

 

 

SILVESTROVO

 

Ustavim se malo pod vrhom

utihne škripanje ledu.

Le veter, se zdi, ne spoštuje

tišine nastalega miru.

 

Pogled se mi ujame v globinah

letošnje zadnje noči.

Vse je povsem neresnično –

kdo pravi, da pravljic ni ?

 

A misli mi hkrati hite

v svet daleč pod menoj

– raje morda kot sam tu

nekje bi bil s teboj.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

10.1.1998

 

Zakva pa ne ?

 

 

Leden veter brije in sedeč na nahrbtniku se hitro ohlajam, ko si v usta bašem zmrznjene koščke večerje. Klemen sedi poleg mene in ima podobne opravke, obema pa po glavi plešejo podobne misli: kako bova prebivakirala današnjo noč?

Sunki vetra vedno pogosteje pometajo greben in tudi polička, kjer naj bi spala se počasi zasipa z nanešenim snegom.

Najdeva si nov prostor, kakih 50 metrov nižje, kjer veter ni tako močan. Kar nekako z veseljem se baševa v spalni vreči, z vso opremo strateško razporejeno okrog naju. Važni so predvsem fotoaparati, saj vreme obeta lepe jutranje barvne palete.

 

Ne morem spati. Vedno znova mi sunek vetra v spalko prinese novo pošiljko snega, ravno tolikšno, da jo čutim, kako se mi pocedi po nosu, licih, ustnicah… Na obraz si navlečem kapuco in se popolnoma odrežem od zunanjega sveta. Tam piha močan veter in bivak vreča močno plahuta pod njegovimi sunki. Okrog glave se mi nabira voda, ki zmrzuje in natakniti moram še eno kapo, da me ne zebe. Noge in ostalo telo je še presenetljivo toplo.

 

Ne morem spati. Zmanjkuje mi prostora za to početje, ker mi je veter uspel napihati sneg pod hrbet, tako da komaj lahko ležim na boku. Stvar postaja zoprna. Ura je šele dve ponoči. Skušam kar najdlje vztrajati v istem položaju in odlagam misel na to, da bi si kaj popravil ležišče in sčistil spalko, v kateri čutim vedno več vode. Vsakega potrpljenja je enkrat konec. Operacija čiščenja le delno uspe, glavni uspeh vsega skupaj pa je, da me je začelo zebsti.

 

Ne morem spati. Že n-tič sem se obrnil iz enega boka na drugega, da bi enakomerno razporedil mraz, ki leze v tiste dele telesa, ki so v najtesnejšem stiku s snegom, na katerem ležim. Slišim Klemena, ki pol metra stran zadovoljno vleče dreto. Nekaj me pripravi, da pokukam iz mojega kokona. Zunaj je tako noro čudovita noč.

 

Ne spim več. Klemen sprašuje koliko je ura… Najprej z roko otipam svetilko, ki se valja nekje pri nogah, nato jo prižgem in se z njo prebijem do ure na zapestju. Štiri zjutraj.

Zgoraj opisana operacija se ponovi. Ura kaže šest. Še malo, pa bo. Pogledam, kako je kaj zunaj in mojo radovednost takoj nagradi pošiljka snega za vrat in lep barvni prizor na jugovzhodnem obzorju, ki napoveduje bližnji prihod sonca. INTIHUATANA!

 

Očitno me je zmanjkalo za kako uro. Klemen se na glas čudi, kako morem spati in pravi, kakšne barve da so zunaj. Za slikat! Tako pomolim nos v veter in samo njegova mrzla neprijaznost mi prepreči, da se ne izkopljem iz spalke in ne začnem škljocati.

 

Sonce je očitno že zunaj. Prvi se ojunači Klemen, ki naredi dokumentarno fotko bivaka z preostalim članom v njem, ki mi tudi ne preostane drugega, kot da se lotim zoprne in mrzle procedure obuvanja in oblačenja. Vmes se mi dvakrat ali trikrat zanohta, nato pa se le toliko zavarujem pred vetrom in mrazom, da sem deležen tudi nekaj uživanja ob rojstvu (po prekleto dolgih popadkih) novega dneva.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

LAHKO NOČ

Odtenek za odtenkom se izgublja,

izginja v mrak.

Ni še čisto tema.

Reka pod mano ustvarja tišino,

vse te skale pa jo stražijo,

da ne bi odšla kam,

kjer je ne rabijo.

 

Obdaja me gozd, čisto črn je.

Ali pa le tako temno zelen

da ne opaziš razlike.

Na nebu nad mano je ogromno zvezd,

ki iz moje glave izvabljajo spomine.

Zvezd ne vidim, ker je oblačno

vendar pa se spomnim, kaksne so videti

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

SSpring 2000

 

 

To: Špehar Katja <katja.spehar@kiss.uni-lj.si>, Hostnik Primož <Primoz.Hostnik@guest.arnes.si>, Zaplotnik Sebenje <anton.zaplotnik@siol.net>, Košir Florjan <florjan_kosir@slo.net>Subject: Kdo gre dons ob 8 u kino?

 

Film: Kdo je tu nor (By The Coen bros)

Lokacija: Dovje-mojstrana (pod triglavom)

Cas 20:00

Odhod cca 19.

Cena: sitnica

Pokovka: Ne

Kranjske klobase: mrbit

 

 

Aljaz

 

_________

 

To: sufffer@email.siSubject: Katja, kva pa je tole za en mejladres?Bcc: Katja

 

Ja, hvala za hiter odziv. Mogoce ravno ti dobis ene nove treking čeveljčke za nagrado, kdo ve?

 

Kva mas pa to za en naslov? safr s triple fff? a ma to kaksen poseben pomen a kako?

Včeraj smo bili v LJ. Nisem šel se gledat filma z eno samo zvezdico. No, sem videl, da še vedno drži vse, kar sem ze pred mnogimi leti ugotovil glede filmov v nadaljevanjih. Razni drugi in tretji deli so slabši od prvih, celo v tistih primerih, ko so bili vnaprej načrtovani. Če pa to niso bili (in scary movie je takšen primer) potem je pa rezultat se toliko hujši. Pa saj smo se smejali , določene fore so domiselne in smešne, nekaj je tudi stičnih točk s prejšnjim filmom. Ampak tisti neto efekt ob odjavni špici pa sestavlja kombinacija obžalovanja, da za tistega jurja nisi raje kupil treh kil jabolk, in občutka da so te malce nategnili.

Pozitivna stvar pa je bila, da sva s Primožem spet srečala Dušo, ki je prišla v Kino samo zato, da bi naju videla in je morala revica pretpeti eno uro in pol, potem smo jo pa peljali domov in se ustavili še na klepet in čaj ob polnoči. No, to je bilo pa OK.

 

Bodi zdrava inu vesela, pa vse takle…

 

AA

 

___________

 

Maj 2000

 

Mimo je ponedeljkov delovni ritem in medtem ko se vse skupaj izteka v nekakšen, od dežja opran večer, si ne morem kaj, da ne bi nekaj vrstic namenil tudi moškosplošnim življenskim tegobam. MoškoSplošnim zato, ker prej ali slej doletijo večcino moškospolnikov, razlikujejo se le v intenzivnosti, s katero jih prizadenejo. Razlikujejo se seveda tudi vidni efekti – nekateri jih komaj opazijo, drugi se jih veselijo, tretjim so hudo odveč, četrtim prava muka.

Obstajajo različne možnosti in strategije soočanja s tovrstnimi tegobami. Nekateri ljudje se z njimi spoprimejo skorajda znanstveno, drugi zarotniško in kljubovalno tretji povsem stoično, v smislu, takopačjekajpamoremosajbominilo.

Včasih se lahko zaneseš na to, da te bodo iz težav (če se v njih sploh vidiš) potegnili majhni beli listki. Ti so še posebej uporabni, če na njih pise kaj velikega. Vsaj po pomenu. Takšni lahko namreč tiste ljudi, ki odločajo o splošnih življenskih tegobah, pripravijo do tega, da ti splošsne življenske tegobe prihranijo.

 

Tudi jaz sem šel danes po takšen listek. Ne vem pa če na njem piše kaj zadosti velikega….

 

Nesojeni element obrambnega sistema

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

“Katja Spehar” <katja.spehar@kiss.uni-lj.si>Subject: Re: reply to “Dolgovi” by miss Katja

 

Ja.

Infarkt ga je.

Kr tko. Pr 46.

Po moje se ne bi smel preselit v Kalifornijo. Klima pa hambiji so ga zjebal.

 

PS: sem njemu v čast na Amazonu naročil še zadnjo stvar, ki jo še nimam od njega: computer game “Starship Titanic” Baje je ena odšstekana avantura.

ciao!

aa

 

At 22:42 14.05.2001 +0200, you wrote:

 

O

 

A kar umrl je?

 

 

—– Original Message —–

From: Aljaz Anderle <aljaz.anderle@email.si>

To: <katja.spehar@kiss.uni-lj.si>

Sent: Monday, May 14, 2001 9:15 PM

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Aljaž Anderle

kontraprincipi

 

Marko Crnkovič. Njemu so, sodeč po komentarju na temo alpinizem in njegova cena, gore, alpinisti, njihova razmišljanja in motivi, in ne navsezadnje njihov svet, neskončno daleč. Ne le po sposobnosti da bi jh razumel ali se vanje vživel, pač pa po apriori zavračanju vsega pre- prenevarnega, predragega, pretveganega. Vse to namreč kar hitro dobi svoj enozvočni ekvivalent v “prenorem” , “prebutastem”.

Žalostna predestinacija alpinizma, alpinistov in njihovih dosežkov je v kronični medijski abstinenci in usmerjenosti zgolj in edino v obravnavanje presežnikov. Težko, težje, najtežje je že nezadostno. Sedaj medijski krvniki za svojo pozornost zahtevajo že skorajda kri. Pri obravnavi, recimo, tenisa, kjer smo Slovenci kilometre daleč od svetovnega vrha, ali pa nogometa, kjer je stvar enako žalostna, so bralci prisiljeni brati o “XY, ki je izpadla v četrtfinalu, YX, ki ni imel sreče pri doseganju norme za uvrstitev v kvalifikacije za evropsko prvenstvo, NN, ki mu je v neki obskurni ligi uspelo presenetiti samega sebe in remizirati z nasprotnikom…

Take karikature so potrebne, da uvidimo prioritete, ki jih slovenska javnost (ali res?) postavlja pri obravnavanju in spremljanju športa. Ob istem času je morda kak slovenski plezalec ponovil kako zelo zahtevno smer, se vrnil iz odprave, dosegel VIDNO uvrstitev v svetovnem pokalu (ne le četrtfinale) ali pa zgolj pustil veliko večino samega sebe nekaj metrov pred tako želenim vrhom, da se je vrnil domov živ. Je od tega kaj slišati?

Alpiniste je morda težko razumeti. In zato ceniti. Vendarle imamo Slovenci alpinistični pedigre velesile. Le da tega premalo cenimo. Ali pa smo nehali pred kakim desetletjem, ko je postalo cenjeno le tisto, kar meji na mogoče. In ima potencialni okus po krvi.

Če je Davo dobil dobrega sponzorja – si je tega zaslužil. Ne samo z izjemnim ciljem ampak tudi z dosedanjim delom in rezultati, ki jih ima za seboj. Če je kdo prepričan, da bi Slovenska turistična zveza uspela s 700 000 dolarji karkoli spremeniti v turistični prepoznavnosti Slovenije, naj pogleda njene dosedanje dosežke. Skrbi so močno upravičene. In medtem, ko se slovenska javnost trese za usodo zadnje vaške pikado ekipe v medgostilniškem pokalu, tam nekje na drugem koncu sveta, kateregakoli že, nekdo zazrt v prehojene stopinje zbira moči za nadaljevanje poti, ki se nikoli ne konča. Za kaj?

Nekateri vedo.

Zanimivo pri vsem tem pa je, da še ob tistih redkih trenutkih, ko slovensko občestvo nakloni alpinistom tisto pozornost ki jim gre, prihaja do vzporedne antigonje in derazoniranja njihovega početja skozi oči kvazipsihologov, ki sami ne bodo nikoli sposobni doumeti ne globine, ne veličine, kaj šele vzrokov početja ljudi ki so za spoznanje drugačni od povprečnih Slovencev.

 

jesen 2000

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

DISTANCE

 

Prišel sem na vrh, iskal tebe sem tam,

strmeč za obzorje se zavem, da sem sam.

 

Pogled mi ne seže čisto do tja –

kjer slutim obraz tvoj, je le megla.

(AA)

 

___________________________

 

Nebo globoko je, kakor dolina,

ki pot do nje zarasel je bršljan.

Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina

visi pobočje bele gore sanj.

 

Tenak mostič se v loku vzpenja k snegu

in vem, da nikdar ne bo stopil nanj –

Samotni mož, ki je ostal na bregu

in zre v odseve bele gore sanj.

G.S.

 

___________________________

 

Ha Ha

 

I’ll do the same next time a cop stops me…

 

Hi Katja!

My return from Canada is now completed after a fatiguing and unvoluntarily prolonged homeward trip.

The Zurich airport has won the first place on the list of ugly/nasty/boring airports. With my deteriorating health, waiting just to reach home before the flu explodes, we had to wait 6 hours and miss two planes before we finally got to ljubljana. That meant that the trip lasted more than 24 hours, enough to return from Bolivia, not eastern Canada. I am a little bitter with words but you should see me (and the others) swearing, phoning, complaining, and then slowly, facing the inevitable, sleeping on benches that were designed not to be slept on.

Now I am drinking the 34th cup of tea, trying to drown all the little beasts that make me miserable.

 

The impressions of the last two weeks however, are very positive. Quebec is an interesting place, although a little too flat to fit into a conception of an ice climbing area. But the truth is that the flatlands hide some climbing gems; river canyons that sink beneath the landscape and offer both outdoor and climbing satisfactions.

The Festiglace event was a unique climbing meeting, with the competttion to spice up things and hundreds of climbers pouring into the valley to catch a glimpse at the best or try some of the latest tools. Between such people you can fing images like an active member of US navy S.E.A.L. team – a totally innocent looking boy, then a Croat from Zagreb, who thought we could communicate in Slovene, a free lance wildlife photographer Brock May, who found something about me interesting enough that he devoted me a large portion of his time and films.

 

Probably the best experience was climbing and speaking with Guy Lacelle, the Canadian Ice legend. his serenity, tranquility and spiritual energy are something splecial and he does not belong among some of the younger climbers. He got along with Bubu fine, myself and the people around us, so that we went out for a dinner and climbed together on a couple of occasions. The last friday, when I was already deeply out of normal health mode, he offered me an honour to climb a first ascent on a route with him. Hesitating at first due to heavy cough and cold I really went climbing and regret it in the middle of the route but now again I am happy I did it.

We parted as friends. Being recognized and accepted by a person as Guy is a big deal for me.

 

The french again proved true to their nature as being the party makers but remained pretty secluded. The main celebrities failed completely at competition, although Stephane Husson was second and Liv was second too. It was the God’s wish that Canadians should rule Canadian Ice.

 

While stayind at a hostel in Quebec city I got bitten by some stupid insect, a bug hidden in bed. You should see my eye and forearm swollen!

The cold was pretty severe but bearable in the sun, except for one day of -25°C when I chose to stay in bed with a tea bottle and a book.The last chance to see. By D.A.

 

Oh yes. I declare I’ll start learning French. So damn many people speak it.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Vse manj in manj boš čutil veter

Sonce bo tih privid.

Jesenske noči pa v tigrasto cvetje

ti spremene oči.

 

Potem boš iz velike sanjske daljave

zaslišal šibke klice stvari

in kot daljne, nejasne, bleščeče pojave

boš videl glasove ljudi.

 

Šli bodo mimo, kot vojske starodavne

ovite v prah in praporov sijaj,

zginjajoč za žareči rob puščave.

Ne bo jih več nazaj.

(G.S.)

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

2001

 

Prav pozno je že in pod vtisom Iztoka Mlakarja in časa, prebitega v družbi prijateljev, skušam zapolniti praznino v mojih pisanjih. Ta zeva že predolgo, da bi jo mogel opravičevati s pomanjkanjem dogajanja na trgu dogodkov. Je pa res, da v času brez posebnih čustvenih pretresov posamezni dogodki prehitro zvodene v svoji (ne)pomembnosti, kljub temu, da bi se v preteklih časih preko te tipkovnice prenesli na spominske sklade mojega čarunalnika. Vedno znova se zavem, kako dragocen je čas, prebit s prijatelji v odprtem pogovoru, kjer čas ni pomemben in teče le beseda in miselni tok in se odkrivajo čustva in pogledi in verovanja in strahovi in upi in se energija razglabljanj posameznikov steka v polje sobivanja in sožitja in izmenjave pogledov in znanj.

 

 

Ne jočejo samo otroci

Pride čas, ko se kamen orosi in ko se naenkrat na srce zgrne toliko stvari, da tudi najbolj trdno popusti in poplavi oči, zazrte v spomine in v vse tisto, kar je življenje nekdaj obljubljalo. Prijatelji odidejo in pogosto del nas z njimi. Ko se bolečina porazgubi, vsi stopamo naprej kot doslej, razen kadar nas same in nemočne preplavijo spomini na njihova dejanja, besede, misli in poti ter vrednote od katerih smo se tudi mi učili.

Če jih začutimo dovolj globoko v sebi, da vemo, da je del nas z njimi za vedno izginil, potem so solze tisto, česar se ne smemo sramovati in skrivati za zlagano neomajnost naših obrazov. Še več kot to so si zaslužili.

 

Ob minljivosti ljudi okoli sebe se znova zavem tudi svoje lastne. In vendar ne odneham. Zakaj? In zakaj vztrajati, služiti denar s cilji, ki so lahko usodni? Stalnost hrepenenj je tisti faktor ki pomeni ne le ohranjanje volje in moči, pač pa tudi preseganje strahu in dvomov.

Nekoč sem spesnil “komad”, ki je tako zadel bistvo, da po teh letih nimam kaj dodati. Večino sem ga sicer pozabil, en verz pa imam vedno v glavi, predvsem zato, ker se mi stalno dogaja:

 

“…za tisti trenutek, ko konča se trpljenje,

za mesto, kjer spet se vstopa v življenje.”

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Hrepenenje ostaja

 

Po tistih krajih in ljudeh

z vseh koncev sveta

umazanih obrazih in prosečih

otroških očeh, ki zro iz njih.

Po svobodnih nočeh pod milijoni zvezd

in po družbi gora.

Po starodavnih poteh in rojevanju sonca,

po anonimnosti v srcu velemest.

In po bežečih oblakih

 

 

31.10.2001

 

Danes naj bi bila noč čarovnic. Tista, ameriška. Ne prava, ki je 30 aprila. Valpurgina noč. Ne, ne; tista komercialno izumljena in standardizirana različica, ki naj bi se na veselo/strašljiv način iztekla v dan vseh svetih. Prava prelomnica torej. No, ja če mi kakšna prelomnica kaj pomeni, potem je to ta, ki se je zgodila danes, kot že večkrat do sedaj in pomeni dejanski prehod v hladno polovico leta. Oktober se je zaključil v velikem stilu, s toplim, kristalno jasnim dnem, ki smo ga s tečajniki preživeli v steni Bele peči. Skupna tura, kot se reče, brez hitenja, s poudarkom na delu s tečajniki in plezanjem iz užitka. Prvič po se vem koliko letih je bila zraven tudi Katja, ki se ji je zahotelo nekoliko intenzivnejšega dogajanja na področju plezanja. Upam le, da bo trajalo.

Trenutno mi izjemno prija plezanje v skali, kot bi začutil, da je bilo tega letošnje leto odločno premalo. Stik roka-skala kot primarni element alpinizma je tako pomemben vezni element, da njegova odsotnost pomeni ne le razvrednotenje pač pa tudi banaliziranje vsega treninga in načrtov. Pa če so še tako vrhunski.

Včeraj sem v Ospu doživljal skalo zelo intenzivno, hkrati me je spodbujala in mi dajala vedeti, da se ji premalo prilagajam. Spet rabim nekaj kilometrov, da postanem stik, spoj in interakcija. In da se spet začno odvijati vzponi, za katere letos ni bilo časa in priložnosti.

Najprej pa zima. Led. Miksi. Tekme. Ne vem v kakšnem vrstnem redu, upam da v takem, kot sem napisal. Želje in cilji so visoki. Priti med najboljše. Ostati med najboljšimi, splezati povsem do svojih meja. In dvigniti le-te, do meja dovoljenega. Nato pa zajeti sapo.

Dobro zajeti sapo in razmisliti kako naprej.

Da se bodo dimniki še dolgo kadili.

Jutri bo že mraz.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

sem se kaj naucil?

 

Family values: YES, a ne za vsako ceno.

Ne tezi otrokom, ce so drugacni od tebe. Pusti jih naj se izkazejo po svoje.

Bodi nacelen, ampak najprej do samega sebe. Drugih ne dajaj v nič, tudi v hecu ne. Vsak hec malo boli. Veliko hecev veliko boli.

Bodi odprt do zivljenja in razmisljanja drugih in drugacnih. Uci se od njih in se obogati. Zrasti. Sobivaj, Razumevaj.

Ne pusti se manipulirat. Ne pusti se zatirat v dobro drugih. Pomagaj drugim, ne pa jim sluzit.

Ozavescaj vse kar dozenes.

Ostani skromen, naj dosezki sami govorijo. Tudi pri PR poskusi najti srednjo pot, ne agresivne reklame.

Bodi kar si. Torej razlicen od razlicnih. Ampak PRILAGAJAJ se. Bodi uvideven.

Premisli o svojih naložbah, a ne pretiravaj. Ne delaj iz muhe slona in realno vrednoti probleme.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Vsi gremo na blato…slej ko prej.

 

Po prebiranju prispevka “Gremo na blato” v Sobotni prilogi Dela, si nisem mogel kaj, da se ne bi prizanesljivo nasmehnil in rekel: “Hehe. Tipična slovenska drža. Zaplankanost in fovšija” Ne?

Tole tukaj ni apologija Grege, njegove odprave, niti ni apologija alpinizma, vrhunskega športa ali iz povprečja izstopajočih posameznikov. Je samo prošnja, naj se Slovenci že enkrat odrečemu nacionalnemu športu: mešnju blata, iskanju senzacij, pa tudi sojenju in kritiziranju stvari, o katerih nimamo pojma ali pa smo premajhni, da bi jih razumeli.

Spoštovani mineštrant je tak športnik. Zgolj po službeni dolžnosti? Morda. Vseeno pa me odzivi na trenutne težave v alpinističnih krogih, predvsem glede odprave Janak 02, spominjajo na pravila rumenega tiska: piše se o vsem, glavno da smrdi, krvavi ali pa je drago…

Alpinisti smo ljudje, ki krvavimo, smrdimo, tudi drage stvari si privoščimo iz “zasebnih” razlogov. Res je.

 

Ne drži pa tisto, da kot športniki k promociji države nič ne doprinesemo.

Zunaj nas poznajo, o ja! In to ne po okopavanju vrtov. Pustimo tukaj povprečnega Američana, ki ni najbolj relevantno merilo glede poznavanja sveta.. On še lastnega podpredsednika ne pozna.

Slovenski alpinizem in alpinisti so – hočes nočeš – pošteno pripomogli k eni izmed redkih bleščečih podob naše države. Tako kot na svojih področjih nekateri znanstveniki, drugi športniki, umetniki. Slovenija se v tujini prepoznava po teh izstopajočih segmentih svoje nacionalne identitete. In med poznavalci je zato ustrezno poznana in cenjena. In to ne kot cirkuška arena. Pač pa kot del uspešnega sveta. Politika pač ni eden izmed teh segmentov, kakor tudi ni pisanje malenkostnih kolumen v dnevnikih. Mogoče se zato njihov manjvrednostni kompleks manifestira v takšnih in drugačnih frustracijah in v potrebi po negiranju bolj uspešnih (kar (edino?) uspešno počno nekateri novinarji) in /ali projeciranju lastne podobe ob bok le-tem. Kar na primer počno nekateri politiki. Eden izmed razlogov za povezovanje politikov in športnikov je v tem, da politiki njihovo podobo nujno rabijo za izboljšanje svoje, nekateri športniki pa se – opurtunistično – nadejajo pomoči pri svojih podvigih.

 

V Sloveniji torej nič novega. Izjemni ljudje, ki jim ni nič mar, kaj si o njihovem početju mislijo šentflojančani, bodo še naprej izstopali in naokrog precej ponosno govorili, od kod prihajajo. Še naprej se bodo zazirali v prehojene stopinje in zbirali moči za nadaljevanje poti, ki se nikoli ne konča. Pa naj bodo to cirkusanti, pisatelji, znanstveniki, alpinisti ali kdorkoli izmed tistih, ki so smisel svojega življenja našli v iskanju znanja in popolnosti.

Opaženi pa bodo v najboljšem primeru takrat, ko bodo po zgoraj omenjenih kriterijih prišli skozi uredniška sita našega časopisja. Takrat bodo vedeli celo za njihova imena. In z veseljem bodo izpostavljali spodrsljaje in madeže kot relevantnost, uspehe pa potisnili med “zasebne stvari, ki nikogar ne brigajo”.

 

November 2002

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

To: “Katja Spehar” <katja.spehar@infotrade.si>Subject: RE: swiss pics

 

Ja ane, take fletne fotke. Sej je bil res totalka nor filing tam gor. Fotke odrazajo samo zvesto refleksijo vzroka vizuelne stimulacije, ki je vodila do emocionalne in estetske ekstaze in se kazala delno v kombinaciji buljenja in zevanja, delno pa v obliki valjanja po tleh in tiščanja desnega očesa v iskalo fotoaparata. Delno pa tudi v nezmožnosti odločitve o tem, v smer katerega azimuta bi kazalo najbolj buljiti.

 

Čau

 

PS jih pride če nekaj ot tod in tam…

 

 

At 06:36 10.10.2002 +0200, you wrote:

 

ej ful dobre fotke

jih bo treba spravt mal za kaksen background 🙂

 

—–Original Message—–

From: Aljaz Anderle [mailto:aljaz.anderle@email.si]

Sent: Wednesday, October 09, 2002 9:06 AM

To: Spehar Katja :

Subject: swiss pics

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Takole smo se potikali po predmestjih nase zavesti in poskušali navkljub gostemu prometu razčiščevati stvari, za katere je ponavadi potrebno leta dela na samemu sebi.

Za mano je spet ena izmed poti, letos že četrto potovanje v Francijo. Kar nekako blizu mi je postala po vseh letih nekakšnega nehotenega odmika, ko so me Chamoniške gore le stežka premamile na dolgo pot. Led je kasneje postal tisti drive, ki sem se mu uklanjal, no- na koncu pa Petzl in Steph, vsaj dokler je obstajalo upanje na kakršnokoli dvojnost v tem odnosu. V začetku oktobra sem moral spet na pot, v Petzlu smo imeli sestanek teama glede prihodnje sezone . To se je dogajalo v času, ko sem ravno prekinil zvezo s Stephanie in ko se mi niti pod razni ni ljubilo voziti po istih cestah, kjer sva se mesec prej vozila z njo. Precej depresivno moralo mi je razbijala družba Primoža, ki je bil pripravljen investirati čas in denar v krajši roadtrip, ki se je na koncu, kljub kaotičnemu, turobnemu začetku, prelevil v vzneseno katarzo, očiščenje negativnosti med vzponom na Matterhorn ki je namesto doživetja vrha, ponudil scenarij intuitivnega pobega z gore ob vremenskem preobratu.

Tri tedne kasneje sem bil spet na poti. V isti zasedbi, z drugačno glavo in predvsem drugimi motivi in skrbmi. Obisk v Mammutu in obisk v Petzlu se je izkazal kot vsestransko koristen za nadaljevanje mojega odnosa s tema družbama. Potem pa se je zgodila še Anne Bauvais – pa ne v smislu reprize štefkine zgodbe, pač pa v smislu spoznavanja dobrote človeške narave in potrjevanja vere v esencialno dobroto človeškega duha, pozitivnost razmišljanja in svobodnega odnosa do življenja. Dnevov, ki sva jih preživela v družbi Anne, Petzlovega šefa Petra in ostalih prijateljev, ne bom pozabil že zato ker so bili ponujeni spontano, brez režije in iz iskrene želje po deljenju sreče z drugimi. Če me je pred dvema mesecema Francija malce omajala upanje v prav te človeške vrline, pa mi jih je Prabert spet povrnil in me opozoril, da ljudi ne gre metati v en koš. Dobil sem nove prijatelje, in oni so si pridobili novega. Nova sezona bo najboljša sezona mojega življenja. Ker tako hočem in ker si jo želim maksimalno deliti z mnogimi ljudmi.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

November 2002

 

 

Leto sprememb, kako hiter je čas

vmes zmeda poti – vsak svojo ima gaz

Povsem po naključju – tako se zdi

zgodi se magija tvojih modrih oči.

 

hm. nakljucij pa ni. . .

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

December 2002

 

“EEEJJJJ ti to! Sej tole je pa nekej novega!”, sva si tulila s Klemenom v soboto, ko sva se, prevarana od lastnega optimizma vračala iz doline Dunje, kjer sva zelela potegniti neko novo smer poleg znanega Ronina. V Martuljku sva poleg Luciferja opazila trakec ledu, ki je potekal od tal pa vse do previsne zapore, kjer domujejo miksi Angel, Luis Cifer, Trije zbegani dnevi. Treba bo pogledat. . .

. . .in sva šla. Da ne bi prekinila dolgoletne tradicije skakanja in plezanja preko Save, sva se tudi tokrat zavestno odrekla mostiščenju in sva se raje zanašala na srečo in intuicijo pri iskanju naravnih plitvin in mostov v smeri direktnega dostopa do Mokrih peči. Ker je Narava spet malce predelala zunanjo podobo savske struge, sva se bila dvakrat prisiljena umakniti pred grožnjo prevelike globine H2O, ki ji najina plastika in gamaše ne bi bile kos. Ni trajalo dolgo, da sva naletela na most i zpodrte in okleščene smreke, ki je na dolžini 7 metrov in višini 1 metra nad vodo obljubljal klasični test ravnotežja brez popravnega izpita. Kot že vsako sezono do sedaj. Manjkal ni seveda obvezen težek nahrbtnik in zasneženo deblo, ki je krasno drselo. Ob takih trenutkih morajo biti fotoaparati pripravljeni, za vsak primer. Če ne uspe. No, potem nama je.

Nato nama je uspelo preplezati še slap in v pomanjkanju ledu odabzajlati nazaj pod vstop. Brez opreme za izdelavo abalakov in sploh kakršnekoli koristne tehnične opreme, ki sem jo jaz pozabil doma (beri abalakov hook, shock absorberji, klini, ice hooki in bulldogi) sva se na koncu slapu, pod streho, odločila izpraskati luknjo za manjši ledeni stebrič, ki je bil edina priblizno 20 cm debela ledena plast v bližnji okolici. . . Čeprav to meji že na sci-fi teme, ali pa paranormalne fenomene, pa sva med tem početjem naletela na pravi pravcati štant s svedrovcem in prastarim prusikom, ki je (psihično) dobrohotno podprl najin načrtovani in nato tudi izvedeni 60 meterski spust nazaj na tla. . . Če bi vedel, da je štant tam in bi ga hotel najti. bi moral najbrz prekopati vseh 20 kvadratnih metrov navpične ledene površine tam okrog.

Tako pa . . .

. . . nama je ostal le še ključni del ture. Povratek preko reke. Po isti poti, kajpada, spet podprto z dvema Nikonoma in obilo adrenalina. Sploh, ko sem po četrtem neuspešnem poskusu da bi naredil vsaj tri korake v smeri nasprotnega brega, v Klemenu (in sebi) zbudil konkretne upe na posebno pester in zanimiv plavalni konec dneva. Ko mi je po četrtem rešilnem skoku nazaj na breg psiha padla v vodo in je čez drevo uspelo priti Klemenu, se je zame začela ura resnice, kot se ima navado izraziti Brusov Janez . . .

. . . Edini pametni izgovor, ki sem ga lahko našel za svoje štoraste kvaziakrobacije, so bili pretesno zavezani čevlji. Dve minuti po tem, ko sem jih razvezal in z druge strani Save gledal nazaj ter se režal samemu sebi, sem videl, da sem k sreči imel prav.

 

Kmalu gremo spet. . .

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

….in smo šli res

 

Popolnoma sveže nedeljsko jutro, Feli vleče v zasneženo Kredo, skoraj polna luna me pa spravlja napol v jok. Tako lepo bo danes v Vratih. Sami smo na parkirišču, ki poleti ne prebavi vse pločevine ki se zgrinja pod Triglav. Moja pot tokrat ni ravno taka kot si želim v sebi, Andreja gre sama v družbo zimskih vršacev, midva s Primožem pa nekajkrat debelo pogotneva, poslikava pol filma s strehe avtomobila v približni smeri Stenarja, kjer ravnokar zahaja luna in jo ubereva malce naprej, najini današnji izbiri naproti. V Tamar.

 

Tam že po tradiciji dobiva sončni pozdrav od Jalovca, in dokler ne ugledava slapov naju kar krepko privlači z obljubami o lepih zimskih doživetjih, tam visoko na njegovi “strehi”. Tudi za to bo čas. Kmalu.

Danes pa…. ko prideva pod slapove, presenečen gledam, kako veliko ledu je povsod. . . in . . opsa! Ribomanija, Rariteta, Kristusova večerja. . . no ja ne še čisto potegnjena, pa kaj. . . Hmmm.

Ribomanija. A ni že cajt, da bi jo splezal? Lani je bila preslaba, predlani tudi. Ali pa sem bil jaz. Sploh ne vem. Hočem poskusit, zadeva je preplezljiva, vnaprej si določim mogoče točke varovanja in upam, da je od prvopristopnikov ostal v smeri kak klin. . . Sam namreč sabo nimam nobenega. . .

Ker vidim, da se bom res spravil v smer mi, črevesna peristaltika zagotovi še nujno predpripravo a’la Franz Klammer v bližnjem gozdičku. Inventura opreme pokaže, da je vsega dovolj. Razen klinov, ki pa jih ne bom rabil. No, ker imam opreme dovolj, jo pol pustim spodaj in s seboj vzamem le 3 dolge vijake, nekaj gurten in kompletov, ter še dva ice hooka in kratka ledna vijaka. Za mirnejše živce. Gore tex in paščke pustim na tleh. Spet sem si našel brihten način za predsezonsko vplezavanje in navajanje na led in določene dele moje opreme. Recimo tekmovalne dereze. Namesto da bi si privoščil nekaj užitkarjenja v kakem debelo zaledenelem Centralcu ali čem podobnem, lepo na ziher z 200% rezerve in brez fizičnih naporov. Pa ne. Rinemo naravnost v težave.

Gobast podstavek. Vijak št. 1. Nekohezivna zavesa. Nekaj problemov z nogami. Pomaga skala. Vijak št. 2. Voda.

Nova svečkica, delikaten prehod iz spodnje zavese preko požlejene skale v tanko in hudo rahitično svečko. Nekje pod nogami vijak št 3 in kratki vijak št 1. Sem na polovici, in s seboj nosim samo še “psiho” opremo, ki ne zdrži nobenega konkretnega padca.

Od zdaj naprej se lahko zanašam le še na ledene svečke in gurtne. Ufff, mi odleže ko mi pri prehodu v zares zoprnem položaju, ko sem popolnoma prepojen z čisto tamarsko vodico in brez enega poponoma solidnega mesta za cepin, skoraj v obraz skoči klin, ki ga je Grega zabil med njegovim vzponom pred kakimi 5 leti. Takoj si prihranim nekaj novih sivih las. . . do drugič.

Ena vrv v klin, druga pa v gurtno ki jo vržem okrog treh 5-centimetrskih svečk, ki služijo kot podstavek ledeni sveči, po kateri moram odplezati naslednjih 10 metrov.

Počaaaasiii. Saj bo. Rokavice in puli, pa Stenmark pulover pod njim, hlače. . . vse se je napojilo z vodo. Ko stisnem ročaj cepina iz rokavic mezi voda. Glavno da ročaji ne drsijo in, da me ne začne zebsti v prste. . . Nekje za hrbtom slišim Zlobo ki vpije naj dam “gas”, hehe, najbrž bi bilo občinstvo bolj zadovoljno s kakšnim atraktivnim padcem. Še zadnja sveča me čaka, varovanje je sedaj boljše, v skalni votlinici najdem naravni mostič. Zgoraj, ko ledu zmanjka pa me čaka le še suha prečka do varovališča.

 

Fertig je! Madona, samo de je fertig. Tole je blo pa. . . tricky. A mind game, saj ni drugega. Težje ko je, več je odvisno od dogajanja v tvoji glavi. Primož je suvereno podelal slap kot drugi in hitro priplezal do mene, nakar sva, odbrzela nazaj pod vstop.

Za lep zaključek sva odplezala še Rariteto, ki je tokrat presenetila z obilico dobrega ledu. Za piko na I in užitek, za katerega v Ribomaniji ni bilo časa, ne prostora.

 

Današnji dan je bil spet eden izmed tistih, ki imajo trajno dostopno lokacijo v spominu. Ampak, ne bi bil tak brez tistega, kar včasih pride čisto na koncu:

(Dosti) manj kot 75 kilogramska zvezdica,

rasier schaum Nivea,

preštevanje reber

zaprte oči

 

Mind turned off

 

. . .

 

Led je rekel: “Če bi bil jaz ti, potem raje ne bi. Letos ne.”

Konec koncev se konec leta ne konča nič, razen leta.

 

 

Da bi prehiteli odjugo, se s Klemenom in Primožem na hitro odpravimo v Tamar, pogledat, kako je kaj s Kosobrinom. Ta slap je že 5 let čakal na prvo ponovitev – no ja, in bo še nekaj časa. Danes smo se namreč domov vrnili (sicer navitih), a praznih rok.

Vsekakor pa ne dolgih nosov, ker v lednem plezanju obstajajo meje in sprejemljive stopnje tveganja. Danes sva bila oba s Klemenom enotnega mnenja, da bi za morebitni uspeh tvegala malce preveč. In to na začetku sezone. Cojones gor ali dol 🙂

 

Začelo se je pa takole: Tretjič to zimo smo z avtom obvozili rampo na cesti v Tamar in preplašili nekaj zgodnjih pohodnikov. Dostop do slapu smo našli, za razliko od dneva poprej, ko sva z Andrejo v trdi megli tavala naokrog, da bi si ogledala razmere, do slapu pa nisva prišla.

Pod slapom, ki se ti v celoti razkrije šele ko pritelovadiš precej visoko v pobočje Ciprnika, smo navdušeni ugotovili, da je vse narejeno in da bo zadeva pestra, zanimiva in oh in sploh “akcija.” Opreme je bilo tokrat res malce preveč. Ko sem nase navlekel pas z vsemi friendi, vijaki, klini, kompleti, gurtnami, ice hooki, schock absorberji in abalakovmakerji se mi je zdelo, da se bo slap podiral že samo zaradi dodane vrednosti moje mase (to ti je Davek na Dodano Maso), glede navijanja sem bil pa tako ali tako precej prepričan, da se mu ne bo mogoče izogniti.

 

Prvi raztežaj sva posolirala. Na mestu za varovališče sva ugotavljala da je zaradi odjuge dodobra odstopil ves led in požled in da bi z nekaj sreče lahko sfrčala vseh 30 metrov nazaj pod slap skupaj s kakimi 15 kvadratnimi metri bolj ali manj debele ledene površine. Stanje na jajcih se je nadaljevalo še nadaljnje pol ure oziroma vse dotlej, dokler si nisva uredila nekakšnega varovališča. Smer je pa od blizu izgledala hudo nepredvidljivo. Led se je topil in odtekal, sveča, ki je bila cilj prve etape je bila nekohezivna in daleč od stene.

Vstopil sem kakor da bi šlo za hec. Še posebej, ko sem našel dva zabita klina in sam dodal še tretjega, je kazalo na kar ugoden razplet. Potem me je pa začelo navijat, noge so lomile stope in zdrsavale, do navidez rešilnega ledu so me ločili trije gibi po skali. Tam pa nobenega hooka. Nobene poke, kamor bi zaklofal kak klin.

Po nekaj seansah počitka in nesporni ugotoviti, da sem zaradi pretiranega varčevanja s težo, nekje spodaj pusti tudi prevelik del mojih “cojones”, sem odlomil še edini, navidez obetajoč oprimek, ki pa je raje zgrmel v globino kot pomagal že precej iztrošenemu Andreletu doseči tisti odstopljeni požled, s katerega bi po vsej verjetnosti tako ali tako padel.

Nato je šel svoje Cojones preizkusiti še Klemen. Ugotovljeno je bilo, da je njegov Schworz at least as big as mine, ali z drugimi besedami, premajhen za varno in 100% zanesljivo obvladovanje zatečenega stanja v super slapu Kosobrin.

Led je rekel “Če bi bil jaz ti, potem raje ne bi.”

 

Naročamo: vsaj teden dni mraza, da se vrnemo. Sicer pa bomo cojones rajši preizkušali v drugačnih, srčni mišici in sivim celicam bolj prijaznih razmerah.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~1

 

Ne želim si trhlih

ledenih svec,

ne čakam dni

ledenih odseva,

ne hrepenim

po zvezdnem začetku

vsakega dneva,

ne čakam na Pot

ker je že tu,

nočem videti vojne,

želim si miru….

…ljubezni odmev,

toplih stisk rok

in prijazen pogled,

igrivi dotik,

sanjski odmik…

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

2.1.2003

 

Dan potem in Dan potem in Dan potem

 

D1 je vročina, morija, mordor, mračni les, Huuudo, glava boli, H dohtarju ne grem, kar nej on pride k meni, on lahko hod’, mešasemi, kje je pa Andrejadons? Ajaheheimasrečo. Auva! Jest morm pit, še še še še. 5 litrov. Zdej pa ven teče.

Kva je tam tak šunder? Kje je luč? Dej musko potih! Jaja, praznujejo, barabice, jest pa tlele praznujem v votlinah obolelosti mojega telesa in delno tudi duha. Neee, spet morm lulat. Skorej padem. Pol pa glava bumf! podboj. . .Ma je trd! Marjan: “kva pa je s tabo?” Nč odgovora. Tema. . .Jest sem čist odsoten. Lej lej še nasmeh. . . Ma da je jutr boljš. Če mi dohtar ne bo dal amoksiklavov bom bil čist jezen. Fak, sem že pozabu, de te lahko tud TKO glava boli.

 

 

D2: Oooohh. Dons je pa mal boljš. jaja.

Amoksiklavčki so tuki. Papamo, A ni škoda ker lahko samo enega na 12 ur? jest bi kr dva na enkrat pa nej razturijo tiste barabe bakterijske. Najprej nej razbijejo vso logistiko in logistične centre. Pol pa največje kontracepcije, . . . al koncentracije in sisteme zvez, da barabice izgube glavo. Pol bom pa jaz še mal počakal…pa vržemo nanje vse ostalo kar mamo, in jih zabrišemo tolk deleč z Deteljice ven, da bo trajal en teden preden bojo sploh kam padli.

Faaak. Kok to glava boli.Evo, me že nazaj j. . . v glavo. F’k! Jest rabm! Še ene tablete, pa kofe z limono, Panzerfauste. . . Mami pravi, da pomaga, dejmo probat. Pol pa pokliče Andreja, jest bi najraje po telefonski žici ušel k njej v Santiago de Chile, pa ne morem zlest v slušalko. Uuuff sem je veseeeel.!!

No pa še ene tablete probam in upam da bo tam do 10 zvečer bolje. Pol grem pa spat. Kaj je to spat? To je takrat ko glava ne boli in lahko 3 sekunde na nekaj misliš. Ja spat je pa res ful dobr. Jest bom kr dva lekadola ruknu, prsežem.

 

D3 Ta velki kanoni so začeli delati škoodo. Ne meni. Barabam. Pa tisti Škrati, pa vilinci pa hobiti so natolkli Grdine in Varge. S podporo orlov.

Malo se mi še blede ampak sem že malo boljši. Vročina mal pod 38. Dons že spet lahko občasno berem in pišem. Končam Hobita. Pa malce se operem. Za mano je noč čiščenja. v 12 urah se vsaj 5x preoblečem, ker se potim kot Martin Strel na 2 kilometru maratona v Atenah sredi poletja. Tuš mi sede. Razmišljam o zvezdici in o vseh možnih prigodah in štorijah. Tistih ki so že bile in tistih, ki še bodo. In tistih, ki v moji glavi nastajajo spontano pod vplivom pravljic…Spet nosim “atlantidski prstan”! No ena gre takole: v avli letališča en 8.63% osivel ati stoji za vogalom in debatira s svojim eno leto in dva meseca starim sinom. pogovor je potekal nekako takole: “No Bilbo, zdajle gre mamica gor na Akonkagvo, a veš. . .sej je fajn, no skorej bi šla že midva tud lahko a veš. . .pa sva se mal premajhna da bi šla po tisti štengcah v avion. . .No naslednjič sva pa midva na vrsti – jo bova pa midva zviznila na Atlantido, s Feli, kenede.” In potlej je (tisti otroček je samo spal) ena deklica, nevarno spominjajoča na Zvezdico z Vavknove in je bila tukaj očitno tretji člen, skoraj zamudila avion.

Pol pa nič več ne vem, ker je bil en telefon, pa mami je pršla nazaj iz sestanka z Adidasom (hmm, a nej jo najamem za menedžerko?) Ful dobro. En kup novih špegel majo. Take s space šipcami. . .Hudo temno.

Zdele grem pa spet mal počivat, Naj se zgodi Dan 4. In naj Andreji postreže s samimi lepimi stvarmi.

Mi bomo že preživeli. Če smo dons tole skup spravli. . .

 

 

Pitztal, 9. -12.1. 2003

 

Prihuljeno, kot zasledujoči volk se v glavo plazi bolečina, ko se pred Jasninim Fordom odvijajo zadnje desetine kilometrov naše tokratne poti. S Klemenom greva že na najino peto tekmovanje v lednem plezanju v Pitztal, prestižno tekmovanje z najhujšo konkurenco, kjer dosedaj, razen prvo leto, še nismo imeli pretirane sreče. Tudi letos se vozimo tja s hudo mešanimi občutki. Mene pokonci drže antibiotiki. . . ampak sezono je treba otvoriti, po prvi tekmi bo šlo laže.

Zvečer nam je vsem vse odveč, podelitev številk se zavleče, glavobol kljubuje aspirinom in utrujenost zmaguje nad motivacijo. Bubu, Abby in Steph so tri svetle točke večera. Kaj bo šele na tekmi?

 

Kvalifikacije so vedno najbolj stresen del tekmovanja. Vseh 70 tekmovalcev se bori za 18 polfinalnih mest. Zadnje dve leti sem ravno v tem delu tekmovanja delal nedopustne napake letos moram temu narediti konec, sicer bo postalo resna psiholiška ovira. Skoncentriram se in prepričam, da žlice sploh ni (hehe) ter smer preplezam zadovoljivo naredim 3 rezultat v naši skupini. Le moči ni, in to me spravlja v zadrego. Vem, da bo polfinale mnogo bolj zahtevno.

Po dveh urah v izolacijski coni se končno spravim ven, na sonce. in na -18°C. Smer izgleda logična, ampak je prav gotovo težka. Drytooling sekcija me začne blokirati mentalno in fizično, kar ne najdem pravega odgovora na zastavljene probleme. Imam tudi veliko srečo na začetku, ko mi vzame spodnji cepin v trenutku, ko zgornjega polagam na oprimek in nato obvisim le na tem. Najtežjega giba ne zmorem narediti ne v prvem, ne v drugem, ne v tretjem poskusu. Utrujen sem, in čutim, da bo šlo od tod naprej le z veliko sreče. Začenjam delati dinamične gibe, kar mi omogoči, da dosežem naslednji oprimek, ampak cepin se noče zatakniti. Nato mi iz spodnjega oprimka zdrsne drugi cepin in že padem na glavo iz 60°previsa v kateem se vse to dogaja. Konec. Do konca tekme pa mi postane jasno, da je le 7 plezalcev naredilo ta gib, mnogi z obilo sreče, tako da je končni rezultat glede na moje trenutno fizično stanje zelo dober izplen.

 

Čez teden dni nas čaka boulder tekma v Val Daone. To bo šele gladiatorsko klanje, zares upam, da se mi povrne vsaj delček prejšnje moči, sicer bom jaz tisti, ki ga bodo iz arene nesli potolčenega.

 

19.1.2003, Valle Di Daone

 

 

Če bi rekel, da smo v Val Daone imeli srečo, ne bi povedal po resnici. Dober rezultat sem dosegel samo jaz, Klemen pa Primož sta pa po smoli prvega dne, lahko le čakala na priložnost da omilita razočaranje in se posvetita Ledu. To jima je na koncu uspelo v nepozabnem in edinem Il Sogni del Gran Scozzese (300m, WI 5+). Tako kot v starih cajtih, le da sem jaz gnil v izolacijski coni, gledal Cape fear in čakal na finalni nastop, medtem ko sta fanta požirala vertikalnih 300 metrov enega najlepših slapov nasploh. Po Val Daone se je sreča s tekmami zame končala. Nič na svetu ni moglo več prelisičiti fiziologije in razrvanega obrambnega sistema mojega telesa. Saas Fee je prvič minil brez polfinala zame, k sreči pa ne tudi brez finala za Slovence. Klemenu je zasijala zvezda priložnosti, ki jo je vnovčil na najboljši način z odličnim plezanjem in zasluženim petim mestom na zadnji tekmi za IWC v letu 2003.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Saas Fee, 25.1.2003

 

 

Sprehajam se pod smučarskimi pistami in štiritisočaki, nad Saas Fejem, precej mirno je. Snega toliko, da kar verjeti ne morem, sonce me slepi in tisoči ljudi se smuča vsenaokrog. Ampak v temle gozdičku sem pa sam. Tamle na levi za obronkom, 50 metrov pod površjem zemlje, se odvija tekmovanje, katerega del nisem več. Lep je občutek svobode in pekoč občutek nemoči, ko veš da bi svobodo zamenjal za nekaj novih ur vpetosti v tok tekmovanja, če bi le lahko. Za svobodo bo še čas. Naš čas tekmovanj pa se izteka tako gotovo, kot se obračajo listi na koledarju. Kako dobro smo izkoristili vse priložnosti? Ne dovolj…? Še preveč? Ravno prav? Ni še čas da bi odnehali, pot je še dolga in nešteto križišč vodi k vedno novim ciljem in izzivom. Nekaka nostalgija pa me vedno znova vrača v mislih v prve nadebudne začetke leta 1998 in 1999, ko smo se z najboljšo klapo na svetu, No Work Teamom potepali po Evropi in za zabavo dokazovali svetu, da Slovenci znamo plezati led.

No work team je med tem številčno oslabel, nemirni duh se je polegel, ostala pa je injercija velikega zagona, ki nas je nosil okrog sveta in ki nas nekatere še vedno drži pokonci. V nekaj letih se je strnilo za življenje dogodkov, in mnogo jih še ostaja skritih takoj za horizontom. Čakajo na to, da se nas pogled ustavi na njih, …in da nas sanje spet popeljejo v resničnost.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Pred spanjem,

se ozrem na dan,

ki sem ga

doživel

ob tebi.

 

Ničesar si ne zelim

dodati

 

ne odvzeti.

 

Bila sva jaz in ti

in pot,

ki nama je kazala

najino sliko.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Dunja, februar 2003

 

Votel zamolkel pok. Kratek preteč bas je zaplaval v eter in takoj sva vedela kaj se dogaja. Roninova sveča se je odlomila. Sekundo in pol kasneje je ledena goba na katero je priletela, najbrž najprej pomislila, da se je nanjo podrla vsa kamnita stena nad njo, nato pa jo je stisnilo v večkratnik njene prejšnje gostote s silo, ki je padajočo maso ledu in vode raztreščila v obliki eksplozije večjih in manjših ledenih kosov, ki so do tam, kjer sva stala, strahotno pospešeni od udara, potovali še nadaljnjo sekundo ali dve. Tri minute prej, ko sva prišla pod slap, sem bil prepričan, da se nahajava na varnem mestu v primeru podora velike sveče. Potem nisem bil več. Klemen je stal dva metra za menoj, opremo sva imela razprostrto po tleh okrog naju. Nagonsko sem stisnil ramo med ramena, ko naju je deosegel oblak ledu in čakal, da bo mimo. Počasi se je hrup polegel, kotaleči se kosi ledu so spremenili prej zasneženo strugo hudournika v položen ledeni slap, midva pa sva se izpod čela pogledala in dala duška velikemu olajšanju. “faaaaaak, a s vidu ti to? Še dobro da ni nič konkretnega priletelo do naju!” Čez nekaj sekund sva začela opažati petkilogramske kose ledu, ki so počivali na klemenovem flisu, moje skrivljene palice, ki jih je led vrgel nekam proč; čutaro V mojem nahrbtniku, ki je pod delovanjem precej velike sile, doživela preobrazbo forme in volumna, da mi je postalo malce slabo. Nahrbtnik je namreč ležal čisto poleg mene. Kar z nekako težavo sva se potem spravila plezat tisti raztežaj do varovališča najine nove smeri, ki se imenuje Novo upanje. Številne so možne razlage tega imena, ena izmed njih se nanaša na odnos med tvegajočim človekom in potencialnimi nevarnostmi, ki vedno znova temelji na skromnem upanju, da ne bo šlo nič narobe.

 

Jezersko, februar 2003

 

V takem dnevu se ne hodi plezat. Mogoče le v kako luknjo, varno pred padavinami in nemara plazovi, ki bi utegnili biti njihova posledica. Sicer pa ne. Nikakor. In midva to veva.

No, ker greva plezat v votlino, si ne beliva preveč glave s tem, da sneži kot za stavo in da gaziva sneg strmo v pobočja jezerskih gora. Stalno sem z ušesi na frekvenci plazov, še posebej, ko se najino napredovanje ustavi v splazeni strmini, kjer se pol ure do pasu in čez potapljava v sneg. Noro. Do smeri naju loči še 100 višinskih metrov in kratek leden skok pod katerim si nadeneva dereze. Oziroma si jih želiva nadeti, kajti jaz ugotovim, da so moje nastavljene za neke druge čevlje in da jih niti pod razno ne morem fiksirat nikamor. Pol ure porabim, da s pomočjo navadnega klina in noža uspem odviti teflonsko matico in obuti dereze. Nadaljnjih 20 minut zatem prigaziva pod steno in v varno zavetje ogromnega previsa. Sledi zanimivo plezanje ob stalnem plazenju v okoliških stenah. Še dobro da sva pod streho! Splezava prva dva raztežaja, v vpadnico velikega kamina, po katerem se smer nadaljuje. Potem, ko dosežem kamin, se odločim splezati nazaj in skalni del raztežaja splezati znova, nakar bi mi sledil še Primož. Prečim pet metrov nazaj, se pripnem na ledni vijak in odvežem, nakar zaslišim nezmotljivo gozeč zvok. Zvok jumbo jeta v preletu. Ampak veva, da ne gre za jumbo jet pač pa za to, da naju je na “varnem” kraju presenetil pošteno velik plaz. Tik mimo mene zdrvijo enormne količine suhega snega, pospremljene z vetrom in precej decibeli, ki preglasijo adrenalinsko kričanje. Jaz bingljam na vijaku kot hruška in poskušam gledati Primoža na varovališču pa vidim eno samo belino. Ko se stvar umiri sva popolnoma zasnežena, pokrajina okrog naju je dobila novo podobo. Grapa po kateri sva priplezala je pometena in ravno tako vse pobočje v katerem sva se prej s tako muko prebijala kvišku. Presenečena in pretresena po hitrem postopku še enkrat splezava pod kamin in se nato spustiva nazaj pod vstop. Plezanje naprej po tisti pasti mi ne diši niti najbolj, sedaj ko vidim, kako je z varnostno situacijo.

Seveda pa kljub veselju in dobremu razpoloženju počasi prihaja v zavest kljuvajoče vprašanje, kje sva si kupila tiste pol ure zamude, ki nama je rešila…kaj pa vem, … vsaj zdravje?

V prometnem zamašku zaradi prometne nesreče pri Naklem ali med zamudnim prestavljanjem derez na velikost mojih čevljev?

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

Ti, ki si

svetloba v noči,

 

daješ

mehkobo vetru,

 

jemlješ

ostrino mrazu

 

tvoj smeh

je vsebina tišine,

 

tvoja bit

zrcalo narave

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Potapljam se v čas.

Deževen večer kaplja mi od čela, od las.

Teče za ovratnik.

Diham ga, srkam, pijem.

Lepo je to, da nasproti tebe stojim.

In nikjer drugje.

Mokra sva, kaplje polzijo čez iskrive oči.

Besede. Besed tukaj ni.

Sva samo midva.

In najini senci, ki si želita ljubezni.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Deklica s ptico

.

.

 

Kot da s trepetom sveče na mrak sobe

neznani mojster bi naslikal ta obraz-

ko je končal podobo, tiho njene roke

kot jabolko odtrgale so čas.

 

(G.S.)

 

 

Norge

 

“Plus a gauche, Alias, plus a gauche!”, Pascalov roteči glas v mojih možganih dobiva prizvok ukaza, nečesa kar od nekdaj nisem maral. Pol cuga visoko v strmem ledu Hydnafossen v dolini Hemsedal na Norveškem obrnem in začnem plezati navzdol, da bi se prestavil bolj levo, tako da bo fotograf dobil kar najboljše posnetke. Trije Norvežani , ki tudi plezajo ta ledeni kolos sprva ne razumejo, zakaj sem jih najprej prehitel, zdaj pa obračam in plezam nazaj k vstopu. Ko sem enkrat na tleh, se razgledam in vidim, kaj buri fotogafsko domišljijo vrlega Pascala. Orjaške gobe in ledeni balkoni, ki visijo daleč prek vertikale, ujeti v nestabilno ravnovesje med hladnimi nočmi in od sonca ogretim dnevom. Vsak dan se previsi povečujejo, dokler ne padejo pod slap, ko jim sonce odtali še zadnje vezi, ki jih držijo pripete v steno. Nekateri previsi so ogromni, tudi do pet, šest metrov. In tja noter naju pošilja plezat Pascal. Naravnost v mišnico. Pogledam Harija in najina pogleda sta popolnoma enaka: v preteklih dneh sva in tudi v prihodnje najbrz še bova precej truda in živcev vložila v to, da bova kar najbolj ustregla Pascalovim željam. Ampak tole je pa tumač. Hari se zadere nazaj, da bova po enem cugu mrtva in da nočeva nositi glave na prodaj za to, da bodo v živo posneli najine zadnje trenutke na Zemlji.

Ja, kar malce nerodne situacije lahko nastanejo, ko si v poskusu simbiotičnega usklajevanja začnejo nasprotovati fundamentalna načela dveh strani: Rezultat nekega dela in varnost njegovega opravljanja.

 

 

 

Hemsedal, 27.3.2003

 

Statične slike oživijo v mojih očeh. Plezalci na diapozitivih sopejo in slišim udarjanje jekla ob led. Ob trd norveški led. Neukročena voda dere poleg njih in se v bobnečem curku razbija ob leden stožec v vznožju slapu. Slišim zavijajoči veter in čutim kako teče čas ob počasnem vzpenjanju preko ledenih vertikal. Čutim grizoči mraz ki se zajeda v prste. Prste ki oklepajo kovinska ratišča cepinov. In vidim iskre v očeh ki izdajajo voljo, vizijo in pogum.

Ozrem se. Ob meni Thomas Carlstrom z istim žarom v očeh, kot ga je imel med plezanjem pred 25 leti govori o svojih “glory days” Ja. Živel jih je, preživel in sedaj jih podoživlja v družbi enako mislečih, enako čutečih. Kot v tem večeru, v kristalni norveški noči, v dolini, kjer je pred časom preplezal svoje najtežje slapove, v družbi tistih, ki jim je led tako blizu kot njemu in ki so ob soočenju z lekcijo iz zgodovine postali majhni, hvaležni in ponosni, da nadaljujejo pot takšnih lednih pionirjev, kot je Thomas.

 

28.3.2003 nekje na Norveškem

 

Šibamo. Dulacova Primera pobira ovinek za ovinkom in najina Corsa ji zvesto sledi čez nezemeljsko lepe ledene planjave planeta Hoth, obsijanega s polno luno, ki prizore iz filma Imperij vrača udarec približa v oprijemljivo realnost. 1000 km je že za nami in tole divjanje se mora slej ko prej končati. Koncentracija se mi po tisočih in tisočih ovinkih že krha in povsem slepo že zaupam predvidevanju, da Norvežani ponoči vozijo s prižganimi lučmi, ko sekam vse nepregledne ovinke. Včasih pademo v oblak prahu, ki na cesti ostane od staljenega in umazanega snega, včasih pa na zaplate ledu, ki preizkušajo voznikove reflekse in prebujajo Harija, ki poskuša spati na desnem sedežu. Ne, norveške ceste pri 120 na uro niso primerne za spanec. Tempo občasno upočasni kak drug avto ali pa speča vasica. Še 90 kilometrov do Rjukana.

 

 

7. dan

 

Sprednja zoba derez izmenično puščata za sabo svoje sledi v norveškem ledu. Meča me bolijo od šestih dni plezanja, motivacijo mi pa vzdržuje dejstvo da soliram in da bo Uvsoyla moj zadnji ledni vzpon v tej sezoni. Hari mi sledi nekoliko proti desni. Hitro se nasmehneva drug drugemu in plezava dalje. Čez zadnji 60 metrski navpični odsek plezava v navezi. Ker Hari varuje neposredno v vpadnici smeri moram biti pri plezanju še posebej previden, da ne lomim ledu. Vzpon in sestop sta hitra, v manj kot uri sva že nazaj pod steno. Jon, ki pripelje svoje mlade kliente pod slap ravno v trenutku, ko sva sestopila se ne more načuditi: “ufff, ko sem pa jaz prvič plezal tale slap, sem rabil 12 ur…”

No, je pa že tudi 12 let tega…

 

 

 

 

Far between sundown’s finish and midnight’s broken toll

we ducked inside the dorway, thunder crashing.

As majestic bells of bolts struck shadows in the sounds

Seeming to be the chimes of freedom flashing.

 

Even though a cloud’s white curtain in a far-off corner flashed

and the hypnotic splattered mist was slowly lifting.

Electric light still struck like arrows, fired but for the ones

condemned to drift or else be kept from driftin’.

 

Starry eyed and laughin’ as I recall when we were caught

trapped by no track of hours for they hanged suspended

As we listened one last time and we watched with one last look

Spellbound and swallowed as the tolling ended…

(B.D.)

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Matterhorn, 21.6.

 

Tri skušnje starega rogača.

 

0500. Grapa pod dejanskim vstopom v območje smeri. Tri naveze. Hitenje prekine nezgrešljiv zvok padajočega in odbijajočega se kamenja. “tole gre naravnost na nas” Z Andrejo se stisneva k steni, majhen zaslon pred nama naju ščiti pred neposrednimi udarci v spodnji del telesa. Zato pa leti po glavah, ramenih, rokah. Okrog je vse podobno kaosu. Ljudje kričijo, še posebej mlada Avstralka, ki jo je kamenje zapadlo v najbolj izpostavljenem delu. Med kratkim premorom v kanonadi se z Andrejo umakneva na varnejšo stran. John in njegova spremljevalka preživita še en plaz in se nato umakneta nazaj v dolino. Matterhorn pušča kri še pred zoro.

 

1230. Strmina pod bivakom Solvay. Med iskanjem prehoda do jeklenice mi zastavi pot 2 metra širok leden pas. Kljub previdnosti zdrsnem in občutim kako je, ko situacija začne kontrolirati tebe. Globina stene postaja otipljiva in gravitacija deluje, dokler je ne premagaš. Zdrs traja dolgo, predolgo. Po nekaj deset metrih drsenja po ledu in skalah me ustavijo goli prsti. Od njih kaplja. Kri se meša s prastarim prahom. Matterhorn opoldne.

 

1500. Po upočasnjnem sestopu končno doseževa točko jutranjega vstopa. Tam, kjer nas je zjutraj zasulo kamenje, se Andreji zvije noga. Hudo. Matterhorn je še tretjič v enem dnevu zaostril položaj. Boleč sestop zaključiva šele naslednji dan.

 

Učimo se, učimo. Se boleče lekcije pomnijo bolje?

 

 

 

Matterhorn, 21.6.2003

 

 

 

0330 Skladovnica pogradov počasi oživi. Tudi midva počasi zlezeva iz vreče in se predava proceduram oblačenja. Zunaj je še noč, veter je nekoliko popustil. Mmmm, tamle med “leftover food” je še nekaj vrečk kapučina. In Avstralci so toliko prijazni, da nama ni treba topiti svoje zaloge snega, lahko uporabiva že prevreto vodo.

 

0500 Sonce se dvigne nad Monterosso in vzame moč čelnim svetilkam. Dan brez oblačka bo tole. Z Andrejo slediva navezam pred nama. Odlično nama gre, ne varujeva se in kadar utegnem, z zaupanjem opazujem Andrejo pri njenem plezanju. Svet pod nama vstaja iz nočnega počitka. Vrhovi, stene, povsem na koncu doline. V Zermattu še gorijo luči.

 

1030 Vršni greben povezuje švicarski vrh in italijanski vrh. Prečimo od enega k drugemu. Nekaj besed, predvsem pa govorica občutkov in pogledov. Tako vesela sva. Vsega naokrog in Naju.

 

1300 Spreminjajoče se psihično razpoloženje spreminja tudi tempo sestopa. Zdaj plezava navzdol v hitrem tempu in sproščeno, zdaj uporabljava vrv za spust preko strmejših delov. Čim varneje želiva sestopiti, ne obremenjujeva se z uro, poskušam pozabiti na poškodbo. Občasno mi gre na jok, nato se me loti evforija. Samo ena stvar mi je čez vse pomembna. Da sva še vedno skupaj.

 

1530 Počasi doseževa kočo. Sedaj sva oba nekoliko “zmahana”. Matterhorn je malce opledel z repom za konec. Večina ljudi je odšla navzdol, midva pa nisva v stanju ujeti zadnje gondole, še manj sestopiti prav v Zermatt. Jutri bova šla dol, se odločiva in se pričneva pripravljati na še eno noč pod goro.

 

V luči spominov in pravkar doživetega mi ostaja neizpodbiten občutek veselja, zadovoljstva, sreče, najbrž veliko intenzivnejši, ko bi bil v primeru povsem “sterilnega” vzpona. Doživela sva več kot sva si želela. Globine na ostrem grebenu, sunke vetra, vesele poglede, stiske rok, odkrite prehode in instant kapučine. Za boljši jutri in pojutrišnjem pa poleg kake boleče izkušnje še zavest o moči ljubezni.

 

22.6. 2003

 

Noč brez spanca za Andrejo, pa tudi zame. Proti jutru kljuvajoče okončine izgubijo veselje do razgrajanja, tako da lahko kratko zaspiva. Zato pa se začno prebujati ostali prebivalci zimske sobe. Sredi dopoldneva ostaneva sama in se kot “kripelj bataljon” odpraviva proti Črnemu jezeru. Nedeljski izletniki z zanimanjem opazujejo dekle ki hodi pred fantom, ki nosi dva nahrbtnika in še kaj, in si mislijo svoje. Midva pa svoje. . .

 

. . .da je bilo lepo.

 

. . .da je bilo vredno

 

. . .da ni bilo zadnjič

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Danes je tak dan,

moker in siv.

Od neba opran.

Prvi tok misli

pošljem za tabo.

In si želim,

da bi ti danes

odpadel delovni dan,

kot nam je včasih

odpadel pouk.

Na kak tak, poseben dan.

 

Doma zbiram okvirje

prihodnjih dni

jih lepim, poliram, in postavljam na zid.

S slikami in brez njih.

Z najlepšega

se Zvezdica smeji.

 

Danes je tak dan…

moker in siv,

od neba opran…

V mislih pri tebi

a ne želim te motiti,

samo…tako,

na skrivaj

Ti pošljem malo topline.

Le toliko, da me tale

zaljubljena

drhtavica mine.

Nimam kaj.

 

Danes je tak dan.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

Val di mello 10. -13.7.2003

 

Nekdo ali nekaj je tokrat hudo skušal našo odločenost, kasneje pa potrpežljivost in toleranco, med našim seznanjanjem z granitom v Val di Mello. Najbolje bo telegrafsko našteti cvetke, ki so se nam dogajale med četrtkom in nedeljo:

 

1. Nekaj minut po odhodu smo se zaradi nujnega klica obrnili nazaj proti domu, ker je Bojanov sin doma prekucnil TV s podstavka in je bila potrebna očetovska intervencija.

2. Le nekaj zatem smo bili spet na poti, ko nam na hitri cesti po našem voznem pasu, ki je bil ločen od ostalega vozišča, pripelje nasproti malce zbegani nemški turist s prikolico. V natanko tistem trenutku je Florjan po telefonu spraševal kje smo in kaj za vraga pomeni cviljenje gum v telefonu.

3. Florjan pokliče, da so izgubili denarnico s telefonom in dokumenti in da morajo prijaviti zadevo policiji. Kako uro zatem denarnico najdejo.

4. Nas pa na meji italjanski policisti dodobra poučijo kaj pomeni napis »Alt« in kaj sledi, če ga prevoziš za kaka dva metra.

5. Po prvem plezalnem dnevu dobita oba avtomobila na parkirišču v dolini Mello kazen za 100 evrov, ker je v poletnih mesecih tam prepovedano parkiranje. Naslednji dan smo šli nalašč še enkrat in se pri tem srečali policistom, ki ni bil kaj preveč prijateljsko razpoložen do Slovencev in nam je urno pričel pisati še en listek. Sledila je intervencija v stilu (ne dobesedno) dopisnika štoparskega vodnika po galaksiji in srečna rešitev situacije brez finančnih posledic za ekspedicijo. Med preparkiranjem vozila na dva kilometra nižje ležeče parkirišče sem se za las izognil divjemu Švicarju ki je po sredi pripeljal v ovinek že tako ozke ceste. Ko malce pretresen parkiram, vržem oko na nekaj drugega kot na rob ceste, nakar mi morajo na pomoč priskočiti piknikaši, da prednji del avta dvignemo nazaj na nasip, preko katerega sem zapeljal..

6. Srečanje z gadom v gozdu najbrž ne šteje med izredne dogodke

7. Med povratkom domov je Florjan zaradi višje sile doživel virtualno zožitev štiripasovnice, kar se je končalo z rahlim restylingom Meganovega levega boka s pomočjo drsne ograje.

 

A če smo kaj plezali? Po moje že. In bilo je super.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

 

Triglav, avgust 2003

 

 

Ne vem od kod mi občutek, da smo se v zadnjih časih navadili za sestope uporabljati kar vrv, s še posebno velikim veseljem, če gre za dvojno in vsaj 60m dolgo. “abzajl” s takšno zadevo je pesem in ti lahko prihrani ure običajnega sestopa.

Zadnjič sva se s Klemenom odločila, da bova to opcijo izbrala za sestop z zahodne triglavske stene.

 

 

” A drži?”

“Ma ja, pa ja, klin že, samo cela streha visi nekje v zraku”, odgovorim Klemenu medtem ko visim na pravkar zabitem klinu, Navpičnih 500 metrov nad melišči pod steno.

S pravkar preplezane Serenade se spuščava po vrvi, že med potjo navzgor sva si zapomnila in opremila sidrišča za spust in trenutno se nahajava na začetku najbolj zračnega spusta.

Pomožna vrvica v klin, vanjo pa vrv, na vrv pa jaz. Čez minuto, dve sem 50 metrov niže in kakih 20 metrov levo, na naslednjem sidrišču. Sledi še Klemen, in nato povlečeva vrv. En, dva potega, nato pa “snap!”, vrv skupaj z odtrgano pomožno vrvico prileti za nama! Spogledava se kot že nekajkrat v preteklih letih, malce bebavo zareživa in začneva odkrivati uganko: najprej zamenjam vrvico v novem sidrišču, ker je enaka kot je bila zgoraj. Nato se spustiva še en raztežaj poševno navzdol in med tem, ko se Klemen rešuje grdo zataknjeno vrv, pobere še pretrgano vrvico.

Ne spomnim se povsem točno, kako je prišla med tiste koščke, ki služijo za spuste v sili, še posebej pozimi. 6mm debela, na zunaj povsem običajna, lahko bi rekli na videz sodobna. A samo na zunaj. V resnici je šlo za en obupen približek, “opasan po život”, brez jedra, samo najlonski plašč. Flashback me vrne v čas pred eno uro, ko sem se na sidrišču še odločal ali v klin naredim običajno enojno ali dvojno zanko. . .

Naslednji spusti so minili brez pretresov, tudi tisti z majavimi klini in tudi tisti z enojnimi zankami.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

V utripu razgibanih vetrov

kipijo cvetače oblakov.

Izza silhuete

ostrih grebenov

se trudijo sončni žarki

razsvetliti senčne kotičke,

hladne v temini

poznega poletnega dne.

Odrevenelih rok Te gledam,

kot odsev najlepšega oblaka

visoko nad mano.

Vse lepša in lepša si.

Vse večja.

In poznejši kot je dan,

raje oziram,

na tvojo se stran.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Petek 13.

S Premrlom greva plezat neke mikse v Dolomite. Pa pozabim doma moj ultimate power food, suhe datlje. Prva rezerva – pivo – pa tako ali tako ni na mojem jedilniku. Imam še tretjo rezervo, Margerita koktejl, ampak kaj ko se te dobi samo v kaki mehiški restavraciji, in preverjeno delujejo samo v ameriških miksih, ne pa tudi v Italijanskih. Torej: Aljaž ves sestradan in brez dateljnov pride pod 10 metrsko streho res previsne in težke M10 smeri. Prej M10+. Fino fajn. S Klemenom se ogrejeva v sosednji M8. Dvakrat, da bo bolj držalo. In da se navadim na ganz neue super leicht kletterschuhe z novimi prototipnimi ostrogami. Vse krasno. Nakar je čas za to, da se lotim M10… Tam pa se nekaj obiram, oziroma obotavljam – čisto nič se mi ne da. ( kako pa naj se mi, brez datljev!?) Nakar se na intenzivno verbalno prigovarjanje onega na drugem koncu štrika le odločim, vstopim, vpnem 2. svedrovec in si naslednji trenutek na koleno gladko odtrgam enega ključnih grifov, ki udari pošten štempelj, naredi oteklino, meni pa zbije še tisto malo motivacije, ki sem jo imel. Potem od svedra do svedra zlezem smer, še enkrat pa je ne grem. Ni dateljnov in ključnega grifa. V isti sapi se tudi Klemen odloči, da ima plezanja ta dan dovolj. Tista Bubutova M11 namreč naravnost vabi k padcu na tla. Med 4 in 5 klinom zeva presledek, težak za 2 ne preveč po frikovsko odmerjena svedra. Odabzajlava, kajti malce naju je strah, da bi se nama pri sestopanju nazaj na ravna tla še kaj zgodilo. Klemen off the record izjavi, da sva dva odojka. Se strinjam. Potem svojo izjavo ponovi še for the record v mojo kamero. H kameri se bomo še vrnili.

Ker je krasen dan in ker sva v Dolomitih, se odločiva za bolj razgledno varianto poti do doma, ki vodi čez nekaj prelazov, s katerih se lepo vidijo Tri Cine. Voziva, fotkava, skratka fajn se imava. Ustaviva se tudi prav na zadnjem mestu od koder je še moč videti Tri Cine, že čisto majhne in jih marljivo dokumentirava. Nakar jaz požvečim še zadnjo banano (kar ni isto kot datlji, daleč od tega), na strehi pustim 200 jurjev vrednega digitalca in odpeljem domov. Tota, predzadnja, je najbrž dovolj dober razlog, zakaj je pričujoči tekst tako suhoparno neopremljen s fotkami. Fotke Treh Cin in dveh odojkov so po zadnjih ocenah kakih 200 km proč od doma.

In potem, mi doma povejo, da je petek. Trinajsti.

Ajaaaaa, saj res. Ja potlej pa že!

 

 

Za mano je tudi sobota 14. In ta je bila popolnoma drugačna. Datljev in fotk niti nismo pogrešali, zato pa je bilo obilo sonca, hribov, škripajočega snega, zvezdic v očeh in kivijevega frapeja. Pa dobre kave.

 

 

 

Sedem dni kasneje.

 

Osel gre le enkrat na led, ledni plezalci pa tudi večkrat.

 

Še ne do kraja konsolidirana ledena kandela se je očitno seriozno spogledovala z možnostjo promptnega kontakta s svojim antipodom – ledenom podstavkom, ki je v želji po unifikaciji rasel naravnost proti njej. Njuna medsebojna distanca je znašala le še kaka dva metra.

Plezalca sta jo nekaj časa distancirano opazovala in kontemplirala stopnjo verjetnosti njene spontane destrukcije. Po empiričnem testiranju integritete lednega kolosa, sta se prepričala v visoko stopnjo njene stabilnosti, nakar sta se nekaj časa resignirano predajala morbidnosti prostora in časa: naletavajočega snega, mrzlega vetra, v meglo zavitih sten na opozitivni strani doline.

Njuna misija ni bila komplicirana, niti enigmatična. Enostavno sta se prišla soočiti z objektom raison d’etre, z ultimativnim razlogom njune eksistence v tistem punktu Časa in Prostora, ki sta ga predstavljali dve grandiozni liniji, potekajoči naravnost preko impresivno previsne stene.

Serioznost trenutka je bila le superficialna. Prevalentna je bila relaksiranost, ki se je imaginarnemu opazovalcu kazala v banalni humoristiki, totalni absenci anksioznosti, smešnem motoviljenju, in spuščanju enormne kvantitete abnormalnih besednih zvez, v katerih je bilo moč zaslediti tako banalne kot zelo subtilne verbalne elemente. Njihov izvor bi bržkone morali iskati v fiziomentalnem premagovanju ekstremnih fizičnih barier.

Po kratkem intermezzu, v katerem je bila konzumirana enormna količina energijskih resursov v podobi dehidriranih datljev, so se aktivnosti znova transformirale v proces kontinuiranega vertikalnega spreminjanja lokacije v ambivalentnem terenu, oz. kombiniranega plezanja. Zaradi morfoloških specifičnosti terena je v konkretnem primeru kontinuirano spreminjanje lokacije potekalo bolj horizontalno, kot vertikalno.

Ko bi tudi v realnosti, ne pa le znanstveni fikciji obstajala možnost liberalnega sprehajanja po dimenziji časa, bi lahko preskočili manj dinamičen del dogajanja, in se fokusirali le na najbolj deciziven moment aktivnosti: Plezalec je apliciral svoje ledne penetratorje na insignifikantno, a dobro adherirano razčlembo v strmem, strukturno nekoliko bolj homogenem delu stene. Za njim se je ad profundis spuščala, na sam rob stene suspendirana ledena kandela. Preventivno, je izohipsno z glavo fiksiral svojo peto, razbremenil muskulaturo rok in s tem podaljšal čas acidne saturacije, ki bi mu lahko preprečila kontinuiteto mobilnosti. Po tem kratkem suspenzu aktivnosti so se gibi povezali v koordiniran, fluiden tok. Respiracija je postala rapidna.

Glacialni orodji sta penetrirali v superficialno plast glaciirane vode. Vedno više, nakar je v momentu lovljenja ekvilibriuma med horizontalo in vertikalo, struktura ledu abruptno popustila, gravitacija je promptno aplicirala ustrezno akceleracijo na nefiksirano telo plezalca in v konkordanci s fizikalnimi specifikacijami vrvi, poskrbela za adekvatno dolg padec. Plezalec je ad hoc izustil nekaj verbalnega delikta vrednih besednih zvez, nato pa se ujel za ne docela konsolidirano, suspendirano kandelo, se adaptiral na novo situacijo, ter še enkrat premagal gravitacijo, z deliberativno aplikacijo edinega preostalega cepina.

 

Residualna kvantiteta časa se je odvijala rapidno. Za afirmativni efekt na muskulaturo je bilo esencialno preplezati še eno kandelo, nato pa zaradi simptomov nutrietalne insuficience vnesti v telo dodatne nutriente. Kmalu sta plezalca dobila družbo. . .  najprej sta percepirala, da se jima od spodaj bliža famozni lokalni protagonist Kurt Astner, a se je ta percepcija izkazala za nerealno. Plezalca, ki sta prišla sta bila namreč František in Jirži, Čeha par exellence. Po izmenjavi bazičnih informacij so si zaradi prostorske deficience plezalci izmenjali vloge: Čehi so ascendirali, naša plezalca pa descendirala preko ledenih vesin na ravna tla. Preostala člana Češke odprave- Honzek in Jaroslav, pa sta ravno vstopala v slap, eksaktno v gravitacijski liniji suspendirane kandele.

Zaradi abnormalne akumulacije dogodkov in v želji, da bi se potencialno krvavi dogodki odvijali izven njunega perceptivnega polja, sta plezalca aktivirala svoj češki avto in na bazi transformiranja naftnega energetskega potenciala v kinetično energijo, začela proces postopne relokacije, ki se je zaključila 243 km proč.

Post festum evaluacija je pokazala urgentnost promptne repeticije obiska iste lokacije v razširjeni delegaciji, katere intenca bo postavitev finalne diagnoze psihofizične pripravljenosti subjektov, vis-a-vis evidentno prezentnim in-situ, negativnim energetskim influencam.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Ognjene stene plapolajo v temi,

 

misel zre v toplino dogorevajoče sveče,

 

ki odseva prebrana poglavja časa.

 

In tebi na lice, vesele sence meče.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Dvodejanka:

 

Širši okvir:

Zima. Obilna s snegom. Malo manj s priložnostmi, predvsem pa je škripalo pri realizaciji.

 

Malo manj širok okvir:

Konec zime. Nekatere želje ostajajo neizpolnjene, okus se pa malo greni. Zamujamo. Pol pa pokliče Erik.

 

Uvod.

Erik še nekajkrat pokliče. Ampak me bolj poredko dobi na telefon. Takšni so moji telefoni.

 

Predgovor:

Zveze so vzpostavljene. Baje so v Mangartu še fajn razmere. “Zimske, seveda.” Sicer je že pomlad, frikoti frikajo brez majic. A mi pa, da bi v goreteksih. . .. Ja.

 

 

Prvi del.

Gremo najprej gledat. Kako je kaj v stenah Ponc, Vevnice in Mangarta. Velikonočne pojedine bodo dobile svoj smisel v poganjanju naših stopal v brege.

Smuči nas pripeljejo pod Ponce. Grape so splazene, fajn mora prijemat. Ampak, prepoložno, to smo že splezali. Gremo naprej. Prečimo pod celotnim ostenjem, vse do Mangarta. Tam jih pa vidimo. Trakove nebeške. Fajn za pogledat, poslikamo, ampak mi smo povsem v pričakovanju smučanja. Skorja. Karving dela čudeže, naša freestyle tehnika in tehnologija tudi, repi režejo sneg, roke krilijo po zraku, kolena so divje neusklajena, padcev pa skorajda ni. Je pa precej režanja. Čeprav smo povsem resni. Erik ima celo dirkalni kombinezon, mi se ne zajebavamo. Pridrvimo v grapo, ki seka strm gozd. Nekaj isker izpod robnikov, pod snegom so skrite skale. Na koncu nas čaka steptana tekaška proga. Trije zagoreteksanci – pardon – samo dva, eden ima pravcati dirkaški dres – na vse kriplje tečejo proti avtom. Amaterski smučarji tekači niso imeli šans. Freestyle dile, pa Toko maže. Da Sportlerja ne omenjam.

Doma si ogledujemo tiste slike. Hm. Hmm. Hm!

 

Drugi del:

Nebeški trakovi iz Prvega dela nam ne dajo spati. Še posebej na dan, ko jih gremo plezat, ker smo ob pol petih zjutraj že spet v tistem strmem gozdu pod Mangartom.

Tokrat smuči zamenjajo krplje. Laže bomo priracali pod vstop, da o sestopu ne govorimo. Krpljamo kaki dve uri, kljub temu, da je prvotna ocena govorila nekaj o uri in pol. Dan nas seveda prehiti, in od daleč opazujemo, ko Mangart postaja rožnat, nato oranžen in na koncu slepeče bel. Ja, naredil se je krasen sončni dan. Nekaj, česar si niti pod razno ne želimo. Za nekaj fotk že, potem pa bi morali priti oblaki. Pa ne pridejo. Ko smo pod steno, je ta že lepo ogreta, po grapah se rahlo plazi. Nestrpno preizkušam led, ki je in ga ni. Treba bo kopati, še dobro da imam povsem zimska oblačila. Ura je osem, po načrtih bi morali biti že nekaj raztežajev visoko. Ja pa kaj. Še vedno smo razigrani, čas ni problem. Saj je april, ne pa kak temačen januar. Smo na stojišču, v zaklonu. Klemen je navezan, midva z Erikom sva pa na dobri poti do tega, ko skoraj naravnost na nas strmoglavi čistopravi plaz. V petnajstih sekundah nas spremeni v majhne antipode vsemu črnemu na tem svetu in nas malodane pospremi v pošteno globoko robno zev na kateri imamo stojišče. Ko spet spregledamo in se nehamo smejati, začnemo iskati in odkopavati zasuto opremo. Pri tem nastavljamo riti Gori in čakamo novo pošiljko snega. Tudi Stena čaka. Ko najdemo cepin, čisto na koncu plazine, se umaknemo. Potem pa le prigrmi. Večji, še glasnejši, še veličastnejši. Še bolj bel.

“Fantje, tule bomo meli zdej en sestank: Samo bejž’mo!”

Še fotodokumentacija. Režeči obrazi. Stena zgovorno molči.

Hvala še enkrat, pomislimo, vsak zase. Za vso zamudo, za ležernost. Za to, da nismo še vstopili.

Dokler lahko vstopimo kdaj drugič, ni nič zamujenega.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

V težkih oblakih, na nebu

neprebujenega jutra,

temna svetloba je skrita.

Skozi okno padla je nate,

zdaj tvoja je koža kot

s čistim srebrom oblita.

 

 

 

Dvojčkov rojstni dan

 

 

Precej težko bo šlo tole. Za las. Pozen sem. Primožu ne gre zameriti njegovih prislovičnih “akademskih 15”, prej se lahko samemu sebi zahvalim, da se od doma odpravljam vedno in vsakič znova na skrajnem robu še sprejemljivega časovnega okvira. Koliko časa se da nadoknaditi do Bohinja? Njah…kakih 15 minut bi že šlo… Čez ravno toliko minut se preko Peračice počasi cijazim za velikim kamionom, lepo poravnan v koloni, brez vsake možnosti, da bi zbudil več kot 10% konj v motorju. In nekam naprej odrinem hecno misel, da bi se konec koncev lahko vrgel preko mostu, in ne bi nikoli zamudil. No, nobena zamuda ni vredna bungyja brez vrvi, je pa dober razlog za nekoliko večjo angažiranost na cesti. Niti ne podivjanost. Zgolj urgentno naravnanost. Kot rešilec, le da brez modrih luči. In ko mi pred vsako kombinacijo hitro voženih ovinkov roke primrznejo na volanu in oči na cesto, rit pa postane del podvozja, se zavem, da vsaka večja karakterna sprememba zahteva svoj čas. In vztrajnost. Tako jaz vztrajno dirkam vedno bolj poredko. Zato pa takrat s toliko večjim užitkom.

Fabia se ustavi pred mostom v Bohinju. ETA – 15´ . Ample.

S Primožem, ki je edini ki ga v takih časih sploh upam imeti v avtu, sva po nekaj zavozlavanjih, računanjih, divjih približkih, nategovanjih in odtegovanjih, zmigovanjih v ramenih in lastnoritnih testiranj, pripravljena z napeto žičnico preko Save Bohinjke. Gostje lahko pridejo: McDonalds Slovenija. Pomfrijčki in BigMaci. Les Big Macs. Royale with cheese. Čakava jih naslednje tri ure. V tem času zmaževa kosilo in zastonj preko vode prepeljeva nekaj turistov in domačinov.

Še enkrat je čas prijazno poskrbel za naju. Nevihta se razbesni šele, ko se odpeljeva proti domu. Na poti se enkrat ustaviva pod hruško, ker želiva preveriti, če ljudje, ki iz ceste bežijo pod drevesa in skednje pred točo, ki veselo pada, le ne zganjajo prehude panike. Ker pločevina ohranja formo, se izpod listnatega zavetja spet podava na prazno in namočeno cesto. V Bohinju se je tokrat skotilo presneto veliko majhnih, mokrih in ledenih.

Zvečer doma ulovim še lastni rojstni dan. Za en siv las, pa vendarle. 🙂

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Še vedno je junij 2004

 

 

V glavi in drugod po telesu, se naenkrat zbudijo vse mišice. Vsi receptorji, čutila začno tuliti eno čez drugo, dobljene informacije čakajo na vrsto za obdelavo v možganih, ki nič kaj preveč navdušeno ne sprejemajo te izredne situacije. Še pred petimi sekundami je bila namreč njihova edina naloga (poleg tisočerih avtomatizmov, ki skrbijo za delovanje organizma) ta, da so skrbeli za medsebojno usklajenost delovanja leve in desne roke, nekje v ozadju pa so kuhali zamisli o tem, kaj vse bodo te iste roke prijemale v naslednjih urah. Tisti zoprni podprijem, pa ona mickena luskica v Disco vertical, pa oni nemogoč drseč minimalček v Bogovih…

 

Ampak v tistem trenutku so bile roke še vedno zaposlene z drugačnim opravilom. Desna je stiskala nož, leva pa je držala čisto nov plezalnik, ki ga je prej omenjeni nož počasi sekljal in rezljal. Vzroki sekljanja in rezljanja verjetno dvigujejo obrvi, ampak nič hudega. Na seznamu mojih čudnih početij je še vse kaj drugega kot rezanje povsem novih plezalnikov.

Nikoli ne bo povsem pojasnjeno, kaj je povzročilo nenadejani zdrs rezila, ki je končalo lepo zarito v palec na levi roki: je bila to prevelika sila, aplicirana brez občutka za žilavost rezanega materiala; je bilo to preveliko zaupanje v sposobnost refleksnega zaviranja spodletelega rezila; so možgani v trenutku pozornostne abstinence zamenjali zapleten vzorec nadzora nad levo in desno polovico telesa in povzročili manjšo motorično zmedo – (nič čudnega pri meni, ki po 30 letih še vedno ne vem, ali sem desničar ali levičar); ali pa je bil morda kriv Petzl, ki svoje Spathe že tovarniško brusi tako zelo ostro, da glede na precej visok delež nerod, ki jim ti noži pridejo v roke, predstavljajo precejšen varnostni rizik.

Kakorkoli že, vreznina v palcu, je sprožila refleks hrbtenjače, ki je poskrbel za umik prsta iz nevarnega območja. Ampak ni se končalo le pri tem, O ne. Vzburjena hrbtenjača je o dogodku poročala tudi možganom, ki so takoj odredili maščevanje nad nožem, s klasičnim kazenskim metom v kamnita tla. Tik pred izvršbo načrta “pizda noževska”, na podlagi resolucije “adijo plezanje”, pa je prišla nujna zahteva po omilitvi ukrepov zaradi možnih nepredvidenih stranskih posledic, potencialnega obžalovanja in seveda, bontona. Kompromisni ukrep je vključeval zadeganje noža v leseno klop, kar naj bi istočasno omililo napetost in frustracijo, nožu pa dalo lekcijo o tem, kaj lahko reže in česa ne.

Če se je noža kaj prijelo, ne vem. Dejstvo je le, da se je prav lepo in vzorno, pod pravim kotom in z občudovanja vredno zanesljivostjo zapičil, v klop. Med potjo pa je gladko prerezal še mojo vrv, ki si je isto klop izbrala za počitek pred plezanjem, in jo skrajšal za kakih 20 metrov.

V rahli zadregi in v strahu pred verižno reakcijo ne povsem predvidljivih in obvladljivih dogodkov, so možgani najnovejši vizualni dražljaj interpretirali kot nadvse komično situacijo, zato so namesto napovedi totalne vojne malemu jeklenemu pipcu, ki bi najbrž povzročila precej hude posledice vključno s še kakim obrezanim prstom, naročili zgolj širjenje ustnih kotičkov v precej širok in kar se da pristen nasmeh, glasilkam pa so ukazali, naj se povežejo s pljuči in poskrbijo za nekaj sproščenega smeha.

 

Pomaga, ko se smeješ lastni neumnosti.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

V srce naenkrat plane svetloba

 

Predrami se tihi vrisk.

 

Oči oživijo. In nasmeh

 

Tiho prišla si na zeleni obisk.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Veter je vzel prost dan,

 

le voda, se zdi, ne more obstati.

 

Kamen je še vedno nepremakljiva avtoriteta.

 

Taka, da vstaneš. In samo gledaš.

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

Plima časa odlaga nas

skupaj s peno valov,

na obale življenja.

 

Prišleke vseh vetrov.

 

Odmev tvoj me zdrami.

Klic tako blizu je,

kot sanje na poti resnice,

ki verjameš vanje.

Potem ponovno mi Jaz

s temo prekrije oči.

In sanjam o tem, kako

klic tvoj me enkrat

zares prebudi.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Žongl de kamn

 

Tam zgoraj zaropota. Res globoko. In naglas. Tole ne bo dobro, sem si rekel, privezan na varovališče v ne preveč zavetnem delu smeri. Medtem že skeniram nebo tik nad glavo in zagledam nekaj ogromnega, črnega in nedvomno pristno kamnitega, kako leti na nas. Trije smo na istem klinu.  Adrenalin je v vseh kotičkih, usta kričijo opozorilo Klemenu, ki je v zavetju sredi raztežaja, roke pa grabijo soseda in nas tiščijo k steni. Tole bo zelo blizu.

 

In res je bilo. Podor so videli celo v dolini in vem da smo zdajle v fokusu daljnogledov. Če še migamo. Ko plezava v naslednjem raztežaju po sveže razbiti zajedi, pomislim, kako lepo,   da se je Klemen v prejšnjem raztežaju za kake pol urice malce zaplezal.

 

Lep dan v zgornjem delu južne stene Skute; gledam tri metulje ki sestavljajo varovališče in na moč uživam v lepem dnevu. Čakam, da se pripravnica in tečajnika zberejo skupaj. Naenkrat trop gamsov nad nami  sproži plaz kamenja. Ker smo sredi plošč me zaskrbi,   opozorila se že mešajo z glasnim truščem odbijajočih se skal. Smrad po žveplu. Saj je kot na fronti. Vidim, da so vse glave izginile in se potuhnile po poličkah, tako kot midva, ki sva že na varovališču. Počasi se zadeve umirijo. Smrad se porazgubi. Še vedno je lep dan v južni steni Skute, kjer na moč uživam v lepem dnevu.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

First blood

 

Danes je povsem nov dan. Danes je sreda. Zunaj dežuje. Poslušam radio. Po radiju povedo, da na Ljubelju sneži. Odpeljem se na Ljubelj. Tam je veliko snega. Cesta je zasnežena. Avtomobili vozijo z verigami. Po celcu se odpeljem do balavanov. Tam se nekaj časa igram. V snegu pustim odtis. Ker me zebe, se vrnem k avtu. Kmalu se odpeljem. Nasproti mi pridrvi majhen avto. Ker je prehiter se zaletiva. Notri sta dva mulca. Najraje bi ju nabil. Pa ju ne morem. Tudi sam rad tako divjam. Fabiji se zlomi okvir tablice. Njun avto je bolj stolčen. Jebiga. Odpeljemo še dva kroga. Zima se je začela.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Second blood

 

Predsezonsko obdobje treninga se bliža koncu. Spet ne vemo kje smo. No, trenutno v zaledju Trsta, pod obokom votline, katere strop in stene je na debelo prekril sajast črn dim od neštetih nočnih zabav v preteklih 20 letih. Zdaj zabav ni več. Prepovedali so jih. Luknji pa je Bubu spremenil namembnost: sedaj ima drytooling poslanstvo.

Take strehe še nisem videl. Jebemti. Ponavadi Bubu pretirava, ampak tole je še hujše kot njegov opis: “the roof is fucking looong. Fifteen meter. No. No fifteeeen. Fifty. Cinquanta.” Ja, iz notranjosti spodmola bi zares lahko potegnil 50 metrski cug po pošastni horizontali. Bubu pa je najprej opremil smer, prečnico po obodu votline, preko 20 metrov dolg strehast obok, ki ne ponuja prav nikakršne možnosti počivanja. In za dešpet je smer zlezel še brez ostrog, tako da s Klemenom rahlo v zadregi gledava nekam nenaravno daleč za najin hrbet in skomigava s še vedno preozkimi rameni, ko stojiva pod vstopom.

Ni nama povsem jasno zakaj so vsi svedrovci povezani med seboj z vrvjo. Bubu pravi da zaradi varnosti, če bi se slučajno kateri izpulil. Ma svedrovec se ne izpuli kar tako, mora biti pa res slaba skala… Ziher je ziher, še rečeva in za nameček predlagava, naj v prihodnje kline raje zalepi. Če ga je strah.

Prvi svedrovec je kar visoko. Bubu ima pripravljeno posebno palico s pomočjo katere ga vpenja še s tal. Najine ročne spretnosti so trenutno doli na Ponte rossu, tako da se smeri lotiva kar od spodaj. Prvi stik z razčlembami mojo psiho počasi oddaljuje od cementnih temeljev, in nekaj metrov nad tlemi se mi zazdi, da bi bilo zelo dobro prvi komplet vpeti čimprej. Zato lepo po domače vtaknem okel v klin, se obesim na cepin kot šalamin, in tlačim vrv v vponko. Le-ta se še ni niti dobro zaprla, ko tako nenadoma spremenim agregatno stanje in ubrišem proti tlom, da mi ni čisto nič jasno. Žiroskop mi govori kam je spodaj in zakaj je zgoraj, koliko je desno in od kje je levo, ko bingljam na tankem statiku, in se guncam 2 centimetra nad tlemi. Pred nosom pa se mi v precejšnji zadregi gunca tudi izpuljen svedrovec. Zdaj mi je bilo vse jasno. Svedrovci tičijo samo kake 3 cm v skali in to je to. Rajši se spokava spet na oni konec votline in do konca dneva natepavava ťogrevalnoŤ M9, s tem da nič več brezprizivno ne zaupava zadnjemu vpetemu kompletu, pa če je še tako lepo privezan z vrvico k svojemu najbližjemu sosedu.

 

Zadnjič

 

Med prejšnjič in zadnjič, se je nabralo še nekaj obiskov Bubutove fojbe, kot smo luknjo politično korektno poimenovali. Tudi tista streha je izgubila pretežni del njene ostrine, in na koncu sem jo brez ostrog splezal že do zadnjega giba. Potlej pa je zmanjkalo časa, treningov je bilo konec in treba je bilo iti na Japonsko, v Ameriko in kajjazvemkamvseše. Nenadoma pa je zelo malo manjkalo da nisem šel samo še v bolnišnico z zdrobljeno hrbtenico. Blo je pa tak: Proti koncu ogrevanja v previsni M9, sem se odločil za še en vzpon, kar na top rope, čeprav vrv ni bila več vpeta v nobenega od vmesnih svedrovcev. To seveda ni noben problem, če smer obvladaš in veš, da se v prvih metrih ne smeš stresti. Smer vstopi z dolgim in težkim gibom, med katerim se je raznim ljudem že večkrat izpulil cepin. Tokrat pa se je življenje spomnilo narediti manjši eksperiment, kako znava s Klemenom obvladati situacije, o katerih si misliva, da se ne bodo zgodile. In tako mi odpili cepin veselo iz luknje, prav na koncu tistega potega. Še preden presenečeni Klemen uspe napeti vrv, že pristanem s hrbtom naravnost na pošteno izbočen in dovolj trden kamen. Še preden bolečina pride do možganov me prešine: “ali bom sploh še kdaj vstal?” Nato malce zatulim, da se Klemen še bolj ustraši in v tistem trenutku najbrž pomisli nekaj kot: “ali bo tipson sploh še kdaj vstal?” Ko se nekaj časa tenstam tam v prahu, mi počasi postane jasno, da sem skalo pokasiral kak decimeter levo od hrbtenice, kjer so mišice ublažile udarec. Potem sem počasi vstal.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

 

Ouray 2005

 

Med 8. do 17. januarjem sem plezal v okolici Ouraya v Koloradu, med drugim sem se udeležil jubilejnega desetega festivala lednega plezanja.

V nedeljo, 9.1. sem z Guyem Lacellom v Box canyonu preplezal vrsto ledenih slapov in nekaj kombiniranih smeri – to je bilo moje prvo srečanje z ledom to sezono in Guy je bil vsekakor najbolj zaželjen soplezalec za takšno otvoritev. Če ne drugega, to pomeni trenutno preklopitev v svet strmega in psihično zahtevnega plezanja v stilu votlodonečih naluknjanih sveč z enim ali dvema vijakoma na raztežaj. Guy je v Kanadi letos je imel za sabo mesec in pol plezanja v ledu, zato sem se moral, predvsem v glavi, zelo potruditi, da sem mu lahko v enem dnevu ujel njegov tempo.

 

Sledila sta dva dneva prenašanja znanja na vedoželjne petzlove distributerje. Zavzeto delo mi je pustilo precej zoprn tendinitis (nakakšno vnetje kit) v zapestju, zaradi česar sem nekaj dni natakal pijačo z desno roko, ker mi levica ni držala teže steklenice. K sreči sem lahko visel na cepinih… Nenavadno toplo vreme se je končalo v noči na sredo, ko je zapadlo 15 cm snega in se ohladilo za kakih 10 stopinj. Takrat smo odšli plezat kombinirane smeri v sosednjo dolino. Kjer sem zaradi lepote ambienta malce pozabil na roko in s Harijem in Robom osemkrat splezal Gold mine, M10. Dan je bil poln presenečenj. Med manj prijetnimi lahko omenim spoznanje, da rentacar agenti ne vedo vedno, kakšne avtomobile izposojajo, zaradi česar lahko preveč zaupljive stranke postanejo odvisne od intuicije Guya Lacella in njegovih snežnih verig, ki potem rešujejo “not a 4WD !??” Chevy Blazer iz prestrmih zasneženih klancev. Med prijetnimi pa lahko omenim spoznanje, da tudi fizično nekoliko skrokan in z blažjo obliko jet laga, na 3000 metrih prepraskam kak miks. Sicer s težavo in obilo sape. Ampak gor in dol in brez ostrog.

 

 

Dneva pred tekmovanjem sta minila v posvečanju časa ledenim svečam in Guillaumeu, petzlovemu videočarodeju, ki je me je uspel prepričati, da je vidooprema cenejša od videoposnetkov. Najprej je vzel moj cepin, na katerega je z obilo “duct tapea” prilepil videokamero nato pa si je predstavljal, da bo nekdo z njim plezal po miksih. Tisti nekdo je bil seveda Slovenec, ki se priložnosti za razbijanje kamere sicer ni izognil, izkoristil je pa tudi ni.. Guillaume mi je naslednjo priložnost dal že kmalu, ko mi je povedal, kako fino bi bilo imeti kamero pritrjeno kak meter nad glavo. Zato mi je v nahrbtnik pritrdil stojalo, ki je s kamero na vrhu štrlelo meter in pol nad mojo glavo, vse skupaj prevezal z lepilnim trakom, in mimogrede pozabil v nahrbtniku mojo fotografsko opremo in nekaj železja. “It’s for counter balance, Aljaz..” mi je odzvanjalo preko celotne ledene sveče, ko se mi je 10 kil na hrbtu vozilo sem ter tja. Niti k nogam nisi mogel pogledati, ne da bi s cyber prijateljico ne bušknil ob led. Aja, Guillaume je pomislil tudi na to in je celotno zadevo oblepil še s tistim mehurčkastim ovojem, da je vse skupaj moralo izgledati kot neka eksperimentalna sonda za spremljanje neverbalne komunikacije med plezalčevimi možgani in blinjo okolico. Ni čudnega, da mi je Guy, ree se, ko sem se kobacal preko roba, rekel “Alja, you look like an Alien. Maybe I don’t want to know you any more…”

Bilo je pa vredno, Zvečer smo se spogledovali ob gledanju posnetkov, ki izgledajo natanko tako, kot bi nekdo ves as lebdel v varni razdalji nad mojo glavo, in nekoliko preblizu mahajočim cepinom.

 

 

Potem je prišel dan tekmovanja. Začel se je z nesrečo dekleta iz Arizone, ki je med poskusom spusta po vrvi, padlo z roba kanjona na skale na njegovem dnu. K sreči že okreva. To je najbrž nekoliko prispevalo k nekoliko mlačnejšem vzdušju preko celotnega dneva, v katerem se je zvrstilo 30 tekmovalcev in temovalk. Organizatorji, ki so baje smer pripravljali e od poletja, so uspeli naredi selekcijo. Smer so ponovno preplezali le trije, ostali pa smo pocepali zaradi cepinov ki so zdrsnili na položnih in krušečih se oprimkih. Ni kaj, bilo je pravo kombinirano plezanje. Jaz sem z rahlo preveč ziheraštva, docela nenavit končal na petem mestu. Jezico sem ohladil v nekaj dodatnih krogih in margarito brez soli.

Tekmo je zmagala Ines Papert, ki je v rit sunila prav vse moške, vključno z Willom Gaddom in Harijem Bergerjem. Punca pleza odlično. Čelado dol.

 

 

Dva dni pred odhodom domov se je dogodila še hitrostna tekma, kakršnih sem se dosedaj, zaradi divje in nekoliko nevarne narave početja, izogibal. Tokrat pa smo plezali 2 x 30 metrov strmega ledu, zapored. Če dodam še to, da se predhodno nisem ogrel niti s toplim čajem, kaj šele kakšnim raztežajem, potem ni čudno, da sem bil na koncu podoben nekomu, ki je v osnovni šoli ravno prišel iz kabineta Janeza Vagnerja, kamor je bil zaradi neresnosti pri pouku telesne vzgoje, povabljen na izdatno dozo sklec. Pridihal sem si drugo mesto.

Zvečer je sledil program, katerega glavna točka je bil izraz spoštovanja in hvaležnosti Jeffu Loweu, pionirju lednega plezanja, snovalcu lednih orodij, začetniku lednih tekmovanj, ideologu kombiniranega plezanja in ustanovitelju Ouray Ice festivala – prireditve, ki je vzniknila pred desetimi leti, in je iz gostilniškega srečanja nekaj lokalnih plezalcev preraslo v mednarodni dogodek precejšnje medijske teže. V lednoplezalskem merilu, seveda. Jeffu so priznanje izrazili njegovi sopotniki različnih generacij, ki so mu po severnoameriško povedali, da je car: “Jeff, vsaka ti čast, za to, kar si naredil! Če ne bi bilo tebe, potem bi to pač storil nekdo drug!”. Nato so na dražbi prodali bombžano majico z napisom “I’m stumped” za 3000 dolarjev in…moj čas v Ouraju se je nepreklicno iztekel.

 

 

Ko sem ves zaspan na letališču čakal, da našega Airbusa naložijo z mojimi prasicami, lososom, nemškimi stevardesami in nemara tudi gorivom, sem še zadnjič ošinil oddaljene vrhove Skalnega gorovja, preden so se potopili v mrak, in jim rekel, da se spet vidimo.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Avtoceste tod in tam

 

 

Kulturo nekega naroda, njegov duhovni nivo, njegovo dvignjenost nad profano in nizkotno, njegovo stremenje k boljšemu, sposobnejšemu, k obvladovanju nizkih strasti in vzgibov, njegovo sposobnost kanaliziranja odvecne spolne energije v karkoli koristnega in njegovo preraščanje potrebe po kompenzaciji spolne zavrtosti z važenjem in nastopaštvom, precej dobro odseva podoba avtocestnega prometa. Prosto Po  Freudu, Ruglju in Common sensu.

 

Švica na vrhu, na dnu pa Slovenija. Vmes pa vse ostalo. Nekako tako je strukturirana lestvica držav, katerih prometni udeleženec sem po sili razmer bil. V katerih sem izkusil tok najhitrejših cestnoprometnih tokov. Če sem ponavadi skrajno vesel vrnitve domov s potovanj, pa me je vedno znova groza vrnitve na naše ceste.

 

Švica

 

Po tem, ko me na prehodu St Gallen VEDNO preverijo švicarski mejni organi, običajno zavijem levo in potem še enkat levo, na avtocesto A4 proti Zurichu. Nemara se potlej odpeljem še do Laussane, ali Ženeve, odvisno od tega, kaj imam za bregom. Vem, kje ponujajo croissante ob jutranji kavi, in kam se splača ustaviti za sadno solato, tudi, v katerem postajališcu je sex shop in internet na kovance. In vem tudi, da na švicarskih avtocestah ne bom doživel nobene travme in pika.

Švicarji imajo denar, da si lahko privošcijo kvaliteten vozni park. Imajo stroge zakone o prometnih prekrških. Imajo pa tudi visoko stopnjo kulture obnašanja, med drugim tudi v prometu. Samo primer: Izredni tovor na cesti. 130 km/h ponikne na manj kot 80. Velik tovornjak vozi neke cevi. Po sredi avtoceste, počasi. Kolona, ki se nabira za njim je strpna. Nobenega prehitevanja. Če slučajno kak avto pride po prehitevalnem pasu, ki je prost, mimo kolone v zvedavem zanimanju, zakaj za vraga vsi vozijo tako počasi, se že v naslednjem trenutku sramežljivo vključi v vozni pas, naredi varnostno razdaljo in resignirano vozi dalje. Nobenega hitenja, pritiskanja, ali živciranja.

Primer številka 2. Omejitev 130 km/h. Avto prehiteva nekoliko počasnejši avto. Če ne bi bil BMW M3, bi si mislil, da mu je 140km/h skrajni domet, ker prehiteva tako počasi. Ampak ne, vozi po omejitvi, morda rahlo več, in če za to pač prehiteva druge avtomobile ali kak avtobus pol minute, nič za to. Počasi se daleč pride.

 

Japonska

 

Japonci so res face. Z denarjem ki ga zaslužijo in avtomobilsko industrijo, ki jo imajo, si lahko privoščijo vesoljske ladje na kolesih. In mnogi jih tudi imajo. Japonci so malo mahnjeni na blišč in tehnično dovršenost, zato tam ne manjka dodobra sfriziranih avtomobilov. Pa ne sfriziranih po slabem in kičastem italijanskem okusu, kot smo mu priča na domačih cestah. Ne ne, tukaj gre za resne zadeve. Tamle se pelje zelo strupena subaru imprezza, ki ne spušča povsem zastonj hudooo globokih glasov izza zadka. In tam naprej je Nisan NSX, pa neke toyote pa Honde, ki jih sploh še nikjer nisem videl. Jasno, Japonci pač ne izvažajo vseh svojih modelov. Kar hočem reči je sledeče: Ogromno rohnenja in blišča, vrhunska tehnologija, GPS navigacija v VSAKEM avtu. In spoštovanje omejitev na cesti, nobenih prehitevanj v škarje, nobenega trobljenja, žmiganja z lučmi in nestrpne vožnje ťza ritjo. Ni važno ali voziš otroški voziček ali zverino s 300 konji pod pokrovom motorja. V prometu sta dejansko enakovredna.

 

Norveška

 

V Skandinavij boste težko pridelali sindrom cestnega bojevnika. Prvič zato, ker so ceste precej redko naseljene, koncentracija vozil je poredvsem okrog velikih mest, ker pa se zadeve odvijajo mirno in precej predvidljivo. Na deželi je  pa open space in na dolgih odsekih praznih cest ti prej postane dolgčas, kot pa da bi trpel zaradi utrujenosti. Tako smo na nek povsem povprečen dan, v iskanju slapov proti koncu marca 2003 z dvemi avtomobili predrveli cirka 1200 kilometrov gor in dol, čez fjorde in nazaj. Brez naporov z italjanskih avtocest, brez skurjenih živcev s cest rodne Slovenije. (Pri nas sem dvakrat bolj utrujen samo, če prevozim ušivih 200 km od MB do Kopra!) Skandinavci so toliko disciplinirani, da je celo (pazi to:) v tunelih, ki so dolgi za dva karavanška, dovoljeno prehitevanje!

 

Kanada

 

Široke ceste z več pasovi delujejo severnoameriško, tako kot tudi številni avtomobili na njih. Vse je predemenzionirano, vse ogromno. Samo mi, Evropejci, se radi stiskamo v compact ali pa economy avtih, kot tukaj pravijo avtomobilom srednjega razreda.

In čeprav marsikateremu od mimovozecih avtov ne vidiš niti cez odbijac, se jih na cesti ne bojiš iz preprostega razloga: ker te ne ogrožajo. Ne tiščijo se ti za vrat, ne prehitevajo te samo zato, ker si manjši. Omejitev je 100 na uro, in večina ljudi se je drži.

Okej, še najmanj se je držijo tovornjakarji, ki so na severnoameriških cestah edini pain in the ass. Kenworthi, Freightlinerji, Western starsi, Macki in podobne zverine jo mahajo tako veselo, ne glede na to ali je klanec ali ne, tako da moraš včasih nehote pospešiti, ce ne želiš, da te zacne prehitevati 40 tonski eighteenwheeler. Še zlasti je to problematično pozimi, ob sneženju, ko se trudiš držati tempo na cesti v avtu z letnimi gumami, medtem, ko ti za vrat diha 5 džipov, njim pa en oglat truck s dvema kromiranima dimnikoma namesto izpušnih cevi in malce preveč na števcu.

 

Navzdol: Nemčija, Avstrija, Italija…..

 

Bolj, kot se bližamo Sloveniji, slabše je. Kot bi se koncentracija slabe cestne energije naselila prav v raj na sončni strani Alp. Kaj za Boga je Slovencem, da smo na cesti taki kreteni? Katere frustracije si moramo hladiti in blažiti s patetičnim in precenjenim pobarvanim plehom? A?

Nemci so navajeni voziti hitro, ker nimajo toliko omejitev na avtocestah, infrastruktura je dobra, signalizacija tudi, kulturna ozaveščenost pa ravno tako in do te mere, da vozniki znajo spoštovati omejitve tam, kjer so in da znajo voziti strpno in neobjestno.

 

Če mislite, da so Italijani slabši, se motite. Niso. So samo bolj smešni. Mi smo pa neskončno bolj žalostno neumni. Italijani se delajo pomembne in “superiori”, in najraje vidijo, da se jim spraviš s poti. Pri tem pa so precej predvidljivi, in če je treba, tudi uvidevni. No, to zadnje res samo, če je treba. Za ritjo imam pri 150 km/h eno zeleno alfo…še malo…evo, zdajle bo požmrkal, češ naj se spravim s prehitevalca, čeprav je pred mano kolona. Tip ne bo ničesar profitiral, zato ga naslednjih 15 minut gladko ignoriram… Niti ne protestira, počasi uvidi, da se skozi zid ne da, in mi da mir. Dokler se vremena ne zjasnijo in greva vsak lahko svojo pot.

 

Doma

 

 

Ko po 2000 kilometrih zaključim še en potep, kjer pustim za kolesi po nekaj 100km avstrijskih, nemških, švicarskih, francoskih in italijanskih avtocest, se na enem izmed mejnih prehodov ponovno vrnem v objem Slovenije. Lepo umirjen in poln treznega vozniškega navdiha, se ponovno soočim z nespremenjeno žalobnostjo slovenske cestne realnosti. Kar je najslabše in kar si najbolj zamerim je to, da me to soočenje prizadene in me začne napeljevati k čustvenim reakcijam. To pa ni nič čudnega, ko pa navsezgodaj zjutraj srečaš kaveljca, ki te prehiti in švigne skozi rdečo potem, ko si se ti že ustavil pred semaforjem; če ti avtomobili pred nosom zavirajo in zavijajo sem ter tja, ne da bi vnaprej o tem opozorili še druge s kakim smernikom; ali pa če ti v nekoliko zgoščeni oblačnosti v koloni na avtocesti, bolščijo v obraz z lučmi za meglo. Najbolj smešni so pa tisti, ki morajo iz nekega übermachinenprincipa nujno prehiteti in pokazati, kak avto premorejo. (in koliko kredita imajo) No, taki me najbolj spravijo na obrate, in me, obžalujem, včasih prisilijo k temu da njihov napuh malce razpočim. To pa tako, da jim moja mala škoda, za dešpet, pokaže rito. In pri tem tudi ostane.

 

 

 

_________________________________________

 

Kuffner

 

 

Piha! Pismo, pa sploh ne vem zakaj. Aja, rob stene je, pa slab zrak beži iz Italije čez mejo v Francijo. S seboj nosi led in sneg, tako da boli. Pa ni važno, tamle za robom naju čaka bivak. Kuhanje, spanje, počitek. Prav fajn bo.

Bivak je točno tam, kot je bilo predvideno. Samo da bivaka samega ni več, ostalo je le še predvidevanje. Platforma, obkrožena z dovolj svinjarije, zoglenelih odej, razbitih steklenic in nekaj praznih konzerv. Dodajmo nekaj skrivljenih cevi in starih desk in imamo podobo razdejane italijanske (spet) postojanke pod grebenom Krnčice, nekje po 24 oktobru 1917, ko so Italijani zares pošteno popušili.

Ker ne verjameva dejanskemu stanju in se nama dozdeva, da to ne more biti bivak La Fourche, brskava naprej. Kje sva ga zabiksala? Časa je še dovolj, ampak ne neskončno. Noč se ne bo obotavljala. Na pomoč pridejo zvezdne steze in Gremo Polako Scottie oz. GPS. Pove nama, da je francoski bivak Lafourche še 450 metrov proč od naju. Neka nihajoča rdeča elektronska puščica hoče pokazati smer, pa se obotavlja in ne deluje prav posebno samozavestno. Vseeno, smer je samo ena: vzdolž grebena. Dokler je lahko prehoden, ni problema, potem pa visok stolp poskrbi za komplikacijo. Iskanje prehoda se zavleče in razvije v delikatno plezanje po šodru, kjer ne pride prav samo drytooling tehnika, pač pa tudi nekaj tiste kontrolirane živčnosti, ki lomi grife, in dela bližnjice tam, kjer jih sicer ni. Ob pol desetih zvečer, ko Bog že ugaša dan, GPS pokaže da je do bivaka samo še 150 metrov. Zapustiva edini primeren kotiček za bivakiranje in oddivjava do male lesene kočice, ki se pokaže dva raztežaja nad nama. Ko prestopiva vrata in se zbaševa v spalko, je zunaj že popolna tema. Prav nič naju ne brigajo mokri čevlji, prazen želodec in jutrišnji dan. Naenkrat je vse v redu.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Še dolgo potem sam zrem v temino

kje zadnjič so gledale me tvoje oči

 

kot slutil bi tvojih prstov bližino…

 

Nočem da objem tvoj kdajkoli zbledi.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

 

V nevihtnem večeru bleščeče

 

se trgajo oblaki. Doneče grmi.

 

Čisto tiho obsedel je tam spodaj

 

sam. V temo tvojega okna strmi.

 

Drugo z desne.

 

Ni luči.

 

Ni Glasu

 

Ni Te.

 

 

 

Odidem v noč.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Poljub

stopi

kristale ledu,

ki jih zima

 

pušča na tvojem obrazu.

 

Tvoj smeh

ogreje mrzel zrak,

najina pogleda se srečujeta

 

med zasneženimi vejami,

do kolen v strmi gazi

in govorita…

 

…o neskončnih trenutkih spomina

in licih ki jih pere dež

o smehu na ustnicah

o toplemu stisku rok

in o lepoti življenja.

 

 

 

___________________

 

 

 

Tkati

v bistri noči

vezi

dveh lačnih duš.

 

Ujeti

v vetrovnem jutru

poljube

tvojih ust.

 

Čutiti

v daljnih krajih

igrivost

tvojih las.

 

Ljubiti

misel

na naju-

vsak trenutek,

ves čas.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Led in kri

Prvi teden v letu se je v francoskem mestecu l’Argentíere la Bessée ob vznožju masiva Ecrin odvijalo tradicionalno srečanje lednih plezalcev, Ice 2006. Tega srečanja se redno udeležujejo tudi alpinisti iz Slovenije. Tokrat nas je po okoliških dolinah Freissinieres, Fournel, Ailefroide in drugod, plezalo kar deset.

Skupaj z nekaj sto obiskovalci iz okrog 30 držav (po podatkih organizatorjev), smo sestavljali zelo raznoliko druščino plezalcev. Ponavadi se s takšne poti vračamo polni zadovoljstva in veselja, mogoče kdaj celo ponosa, tokrat pa ni bilo tako.

Tega sestavka se nisem spravil pisati zato, da bi povedal, kaj smo splezali. Pač pa zato, ker mora včasih kdo prevzeti nehvaležno nalogo prenašanja slabih novic, vsem nam v poduk in razmislek.

 

V obdobju petih dni, sta v Freissinieresu umrla dva čoveka, ki sta, tako kot vsi ostali, prišla tja zato, da bi plezala led in preživljala prijetne dni v druženju in izmenjavi izkušenj.

Led je težko predvidljiv medij, večkrat preseneti tudi izkušene plezalce, še veliko lažje pa neizkušene. Prva nesreča se je zgodila, ko je naveza iz Grčije ignorirala opozorila prisotnih vodnikov in lokalnih poznavalcev, očitno pa tudi jasno zapisana opozorila v plezalnem vodničku. Opozorila so se nanašala na nevarne viseče sveče, ki visijo z roba previsne stene, točno nad nekaterimi lažjimi smermi. In se včasih brez opozorila preselijo nadstropje niže. To se je zgodilo tudi v tem primeru, plezalka je umrla, dva druga prisotna sta bila težko poškodovana. Organizatorji so sicer poskušali strogo zapreti kritične sektorje s policijo in varovalnimi trakovi, da bi preprečili nesreče, ki so se v preteklosti na tem srečanju že večkrat dogodile. Tudi meni so se nekateri ukrepi zdeli pretirani, zalegli pa vendarle niso.

 

Naslednji dnevi so minevali z običajnim zbiranjem bušk, vreznin in udarnin, nekaterih bolj, drugih manj bolečih, pri čemer je tudi slovenska ekipa enega od svojih članov pospremila v bolnico, kjer je ostal 3 dni, da so mu lahko pošteno zakrpali nos, ki ga je razrezal led.

Sam se zavedam, da so poškodbe pogost sopotnik lednega plezanja in da se lahko dogodi komerkoli v najbolj neprimernem trenutku. Ampak ne glede na to, da se zarečenega kruha največ poje in da se zdajle z glavo trkam v leseno mizo, bom ugriznil v tole kislico in nadaljeval. Večina poškodb je povezana z nizko stopnjo izkušenosti in pomenijo običajno pot do bolj zrelega, opreznega plezalca. Zlasti v ledu nastopa toliko dejavnikov ogrožanja, da se jih je težko vsak trenutek nepretrgoma zavedati in biti pripravljen na reakcijo. Opreznost in sposobnost predvidevanja pa nam lahko prihranita marsikaj. In če dovolimo našemu ponosu še poslušati in upoštevati opozorila drugih, smo na dobri poti. Če ledno plezanje po definiciji ni varno, pa se varnosti lahko precej približamo.

 

Tako je mineval teden, le počasi nas je spet prevzela evforija lednih užitkov in dobrih razmer. Z Andrejo sva preživljala nedeljsko dopoldne v kombiniranih smereh le 50 metrov izven dosega ogromnih visečih sveč, ki so krasile steno nekoliko naprej od nas. Krasile so jo do trenutka, ko se je skupina kakih sedmih Italijanov požvižgala na rdeč trak, ki je zapiral dostop do stene. In v nekaj minutah se je sončno nedeljsko dopoldne spremenilo v težko prebavljivo godljo. Začelo se je s glasnim pokom, ki ga je bilo slišati po celi dolini, ko je nekaj ton ledu padlo in pometlo s spodaj stoječimi ljudmi… ; oblak snega, tišina, kriki, reanimacija, klicanje na pomoč…; končalo pa z ropotom helikopterja, ki je naložil drugo truplo v parih dneh.

Ob tem nas je plezalski zagon nekam minil, najine francoske znance celo do te mere da so hoteli v steni pustiti kar vso svojo opremo in oditi. Med tem, ko sem jim čistil smeri in sidrišča, me je še enkrat zmrazilo: fantje, še začetniki, so si uredili varovanje z vrha v Abalakov, ki ga je že dodobra odtalila nanj tekoča voda.

Led je lep. Dokler ni krvav.

 

Vrnitev dveh odojkov

 

Za kak teden smo zgrešili petek 13, ko smo se po dveh letih ponovno odpravili v Val Landro, v Dolomite, plezat mikse. Zasedba Klemen in jaz, družbo pa sta delala še dva kranjska medaljona. Priprave na pot, ki sem jim posvetil posebno veliko pozornost, so vsebovale pretežno preverjanje, če je z datlji vse v redu, in če resnično tičijo v nahrbtniku. Poleg tega pa, seveda, če je to tisti nahrbtnik, ki ga imam namen vzeti s seboj, in ne nemara kak povsem drug. Vse je bilo v redu, zgodnje jutranje vstajanje sem preživel in tri ure vožnje se niso preveč vlekle. Pod steno sem si prinesel najtoplejšo puhovko, ker sem vedel, da bom v skladu  s predhodnimi izkušnjami s tega kraja (glej zapise kakega leta do dveh nazaj) bolj igral varovalca kot pa prav zagnano vlekel za cepine. V dveh letih, ki sta minili, pa je prišlo do nekaterih sprememb. Slabi energijski tokovi, ki so se stikali prav skrajnem desnem kotu votline so se premaknili, pri Petzlu so izumili nove cepine, ki so mi, otroku, željnemu novih igrač, dvignili željo po igranju z njimi, in končno: tako zelo sem se nabasal z dateljni da sem prav gromko prdel in s tem delal družbo ostalim trem, tega dne zelo dejavnim “auspuhom”. Med tem, ko sem varoval Klemena, sem vse bolj zapadal v moreče vzdušje, ki ga je v psiho zarival 20 metrski strop, krušljivi grifi, mraz v levem stopalu, spomini na predhodne obiske in očitno približevanje mojega nastopa.

 

Po tem, ko sem se komaj prepričal, da sem vstopil, pa še to le zaradi tega, ker tokrat Klemenu nisem mogel uničiti ključnega oprimka (kot sem to storil lansko leto), sem čez pol ure bingljal z zadnjega kompleta in ugotavljal, da vse skupaj le ni tako hudo in slabo. Vsaj ogrel sem se, pa še nobenega cepina nisem izgubil. Počakal sem na še eno menjavo in si rekel, da sem tu za trening, tako da se moram vsaj malo zadihati, če se že vozim 250 km daleč za to, da ves dan čepim v neki mrzli in senčni luknji. Tako sem še enkrat vstopil in po desetih metrih padel, ker se mi je izpulil cepin iz oprimka razreda “bulletproof”. Očitno ni bil tudi foolproof. Malce sem si oddahnil, nato pa še enkrat vstopil, tokrat ne preveč resno, kar se je videlo že na prvem gibu v skali, še bolj pa na polovici smeri, ko sem dihal na škrge in otresal povsem utrujene roke. Ne vem, zakaj sem hotel na vsak način podaljšati to agonijo, ampak nadaljeval sem, dokler je pač šlo, šlo je pa do konca smeri. Na vrhu  sem si rekel, ne me basat, idi v rit, in se potiho dal spustiti nazaj pod slap, ker bi se prav lahko zgodilo, da bi se zaradi preglasnega vriska zbudil doma, ob treh ponoči,   sredi redne REM faze.

 

 

 

 

 

20 obletnica

 

Letošnje leto je prišlo prezgodaj. Očitno nisem pripravljen na to, da bi, tako kot se spodobi, pošteno zaznamoval za marsikoga častitljivo 20 obletnico mojega ukvarjanja z alpinizmom. Ja, kolk si pa star?, bodo rekli starejši. Kakšnih 20 let?

 

Ja takšnih, poštenih. Resnično, smo bili Klemen, Jure, Marko, Tomaž in jaz v letu 1986 še Mulci iz 6 razreda osemletke, ki se jim je skalolazenje slučajno zazdelo hudo zanimivo in nekaj zelo posebnega vprimerjavi z dotedaj popularnim “fuzbalom”, atletiko, rokometom, streljanjem, gimnastiko in celo smučanjem. Če bi takrat naključni planinec zavil splaninske poti proti Dobrči, malo nad Starim Gradom, bi imel pogosto kaj videti: 12 letni mulci s petimi, na morju “natavhanimi” karabinci in prav tako pridobljeno vrvjo (bogve, kam je odneslo tisti čoln), so brez pasov, osmic in druge opreme premagovali bolj ali manj previsne konglomeratne stene tam nad Svetim Jurijem. Štant je bil včasih kak drevešček in polbičev vozel v 20 let stari vponki brez matice, pas je predstavljala umetelno zavezana trenirka okrog bokov, preko katere smo se nato navezali na vrv, da nas ni prevec žulilo tam pod rebri. Ko smo se vživeli v življenje odseka, smo si pri starejših hitro izprosili kak konec prave vrvi, stare plezalnike, “desmasion” pasove in celo čelade. In začeli odkrivati stmerjše in višje stene, v Dovžanovi soteski in Beli peči na primer. Prva zaresna plezarija se je zgodila na neki skupni turi, ki je minila nekako takole: V Lomu me je Iztok pobasal na njegov enduro motor, mi obesil na rame najmanj 20kg težak nahrbtnik, kar je takrat predstavljalo 40% moje telesne teže in mi naročil naj se dobro držim. Na vsakem ostro voženem ovinku (in teh je bilo kar nekaj) me je tisti nahrbtnik vlekel z motorja, katerega sem se oklepal kot nor, na glavi pa mi je poskakovala stara mamina alpinistična čelada z nalepko Inex-adria aviopromet. Če je čelada kdaj letela, je bilo to takrat. Potem me je peljal v Božično smer, z lestvicami sem pribingljal za njim preko previsov. Še sedaj se spomnim kaj sem imel oblečeno, kako je bilo mraz in kakšne je Iztok spuščal, medtem, ko je premagoval previse. Mimogrede sem se naučil nekaj vzporednic med alpinistiko in anatomijo.

 

No, sedaj ugotavljam, da sem šele pri prvem letu od dvajsetih in da ne mislim nadaljevati, ker ne bom nikamor prisel. Zato jih bom 19 preskočil in pristal v danasnjem dnevu. Danes sem v osnovni šoli govoril o lednem plezanju in plezanju nasploh, 7-10 letnim otrokom. In videl, da je v resnici minilo že precej časa. In da je minilo tisto obdobje, ko smo imeli še vse pred seboj in se prelevilo v obdobje, ko imamo za seboj ravno toliko kot še pred sabo. In tisto, kar je za nami, je bilo vredno preživeti. Vsak trenutek tistega. In če se sprašujem, zakaj za vraga ne naredim pijanske žurke za zapitek dejstva, da smo preživeli 20 pisanih let v objemu sten in gora, mi na misel ne pade ničesar pametnega. Zakaj pa? Saj je bilo vse samo sebi namen. In je še vedno. Izziv, premagovanje, piljenje, trganje, kričanje, upanje in razumevanje. Čas pove kaj je prav in kako morajo stvari teči. Jaz, na primer, sem letos plezal tako malo, kot še nikoli v 20 letih. Ja res, no. In videl sem, da se da preživeti, da so na svetu še druge stvari, še malo bolj nore in trapaste in da se lahko pobijamo na sto različnih načinov….če bi bilo to to. Pa ni. Ker smo del nečesa, večjega od nas. In ne moremo več nazaj. Prepozno je. Zato ostajam nekje pod steno, vedno, dotikam se je, kadarkoli se je lahko, puščam na njej delčke sebe in jemljem od nje, karkoli še nisem vzel. Čisto tiho in čisto sam.

 

In če je letošnje leto prelomno v kronološkem pogledu, bo naslednje v nekem drugem. Vedno je tako. Spremembe so edina stalnica in nemara je za naslednjimi vrati spet novo praznovanje tistega, čemur pravimo življenje.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

November 2007

 

Zvečer v mestu

 

 

 

Pred Horse-burgerjem je vrsta. Kolona. Zadnji bodo prišli do svojega zmletega konja, ko bo koncerta že konec. Ljudje si polnijo rezervoarje in zalivajo drevesa in ograje. Nekateri sedijo pod stopnicami, ki vodijo proti tribunam, in nič kaj ne kaže, da bodo zmogli pot do vrha.

 

 

 

Rumenkast kondom priplava po zraku, lebdeč nad zadimljeno atmosfero dvorane. Vsake toliko mu dotik naključno iztegnjene roke podari nekaj novih brezskrbnih sekund nad rjovečo množico. Močan snop modrega reflektorja reže v smogasto plast dima neštetih špinelov in drugih kadilskih substanc, katerih uporabniki so kot žareče pikice raztreseni naokrog.

 

Tam stojijo, trebušček, lička, umirjena obleka. Na glavi baretka ali basseball kapica ki skriva rastočo plešo. Irokeze ni več. Na zavihku plašča visita dva bedža, relikt iz starših dni. V osnovni šoli so bili najbrž ožigosani, nosili so irokeške frizure, britvice in verige, ter se oblačili v razrezane kavbojke in zdelane jakne vojaških presežkov. Minilo je kakih 25 let.

 

Generacije se danes spajajo. Oče in sin tolčeta s pestjo v taktih Gospodarja. Razumevanje in aktualnost sta premešana. Ne čuti se večdesetletne razlike med vzroki, ki so napisali besedila in razmerami, ki jih aktualizirajo danes. Tri smrklje, z datumom izdelave precej po zadnjem koncertu Pankrtov leta 1987, skačejo in tulijo po tribuni, Vrti se jim nek poseben film. Najbrž bi jim bilo vseeno, kdo je spodaj spodaj na odru. Tam Pero Lovšin alias Pero Gnus alias Pjotr Zakonski izvaja vaje na parterju. Status dedka mu ne odvzema zaleta, pridobil si je še malce injercije, ki jo kanalizira v izbruh enega svojih boljših nastopov. Ovacije, ki jih prejema so nedeljive, le ženske kakor da bolj zadržano reagirajo na njegove seksualne provokacije – generacije so se zamenjale in večina tistih, ki so pred 20 leti še metale spodnjice na oder, stoji na tribuni >za tastare< (tako kot jaz), z nekoliko zbeganimi hčerkami poleg sebe.

 

Za menoj trije otrdeli mladci nikakor ne ugotovijo, da je nekaj narobe z njihovimi koledarji. Ne glede na to, kaj prepeva nekaj tisoč ljudi plus center in oba krilna napadalca na odru, se vztrajno derejo: >Olimpija, Olimpija!<

 

Kakih deset metrov od baterije basov se optimistična telefonistka najbrž trudi prijateljici razložiti, da jo nekoliko slabo sliši in da bi bilo fino, če bi se jutri lahko dobili nekoliko kasneje, ker je ravno na Pankrtih, aferparty v Cvetličarni se pa zna nekoliko zavleči.

 

 

 

Po dveh urah nihanja pade koncert v predvideni in programirani vrhunec, ki so ga nekateri najbolj čakali. Uvertura v Bandiero rosso dvigne na noge tako tiste, ki ne morejo več stati, kot one, ki so morda do tedaj še sedeli in za divjih pet minut se zdi, da je razredni mir končno tu. Komad, katerega besedilo je tako enostavno, da se ga lahko zapomni vsak, se zasliši iz toliko zvočnikov, da ušesa zaradi lastnega udobja začno izklapljati bobniče. Skupaj se zlijejo energije fotrov in sinov, mamic in hčera, pa današnje mladine, ki sploh ni odraščala v času Pankrtov. Dober punk-rock očitno tudi danes še vedno lahko preseže vse glasbene dogodke tipa joške-karmen-stavec in jih vrže v koš.

 

Ko oder dokončno ostane prazen in nas tok odplakne na zrak, je v šumeči glavi prisoten zven izpolnjene želje izpred dvajsetih let, ko 14 letnik nisem upal doma niti vprašati, če bi šel lahko na zadnji pogo v Ljubljani. Nova priložnost je bila nekaj časa na dopustu, a se je splačalo počakati nanjo.

 

Zunaj dvorane je vse po starem. Ljubljana še bolj bulana, ljudje so lepi in prazni, igrajo se umazane igre in Janez kurvin sin si, kot vse kaže, še vedno ni našel samopotrditve.

 

No, vsaj mrtvim konjem je danes bolje. Lahko gredo v nebesa.

 

Horseburgerjev sploh ne zmanjka.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Katera obletnica že?

 

Deseta. Odkar sva bila s Klemenktom prvič v Kanadi. Med 22.3. in 23.3.1998. Ja to ti je bila odprava. Pa kaj odprava, road trip, avantura dveh zaljubljencev v led, ki sta ljubezen komaj dobro našla. In to, kar sva tam doživela naju je v plezalnem smislu spremenilo za vedno.

 

Čeprav je bilo v vmesnem desetletnem obdobju še nekaj potovanj v Severno Ameriko, tudi Kanado, pa se je ponovitev, repriza, vrnitev dveh odojkov, odlagala vse do desetletnice. In ko je nastopila, sva z zanimanjem ugotavljala, da so težki slapovi nekam izginili, da naju bolj kot ključni raztežaj skrbijo dostopi, plazovi, wireless internet in zdravje poškodovanih prijateljev. Kljub temu, da je bilo vse še vedno tu, pa nič ni bilo več tako kot včasih. Ghost river ne predstavlja avanture (razen tisti del, ko se ilegalno prečka reko z avtom), Warren buddy ne dela več pri Thriftyju, Canmore ni več majhna vas, pač pa mesto z “all services” , mraz je malo popustil, jebemti: še Chief Chiniki Buffalo burger so zaprli! Medtem ko še vedno na pamet poznava ceste in dostope, ugotavljava da se je spremnilo tudi najino doživljanje plezanja samega. Sedaj, ko se nisva prišla sem potrjevat, sva praktično brez cilja, težke smeri naju navdušujejo estetsko, bolj doživljava človeško plat potovanja. Prijatelji, znanci, novi prijatelji, midva kot stara znanca; usode, plani, spremembe. Plezanje se iz popolne nadrejenosti prelevi v primarno dejavnost, ki pa nima več absolutne avtoritete. Zdaj že dolgo nisva več “perspektivca” in na lestvici prioritet zdravje in uživanje trdno kraljujeta. In če nama zapaše žemljica z vanilijevo kavo v Bagels Co. , potem nama ne uide, pa če so v Weeping wallu bajne razmere.

 

Been there. Done that. Time to go on now.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

60 obletnica

 

Zazrt v zgodovino Tržiškega alpinističnega odseka, se pomudim pri mejnih dosežkih članov, zazrem v nezgrešljive obraze, obnovim stare zgodbe, pozdravim tiste, ki jih ni več in osvetlim skoraj pozabljena poglavja, težko rečem karkoli drugega kot: kapo dol, prijatelji, vzorniki, učitelji. Opravili ste veliko delo.

 

Srčnost, inovativnost in samosvojost, pa velika kolegialnost in družabnost so zaznamovale delo tržiških alpinistov, jih delale prepoznavne in nezgrešljive tako doma kot v svetu.

 

Cele generacije in njihovi izstopajoči posamezniki, so zaznamovali posamezna obdobja, jim vtisnili enkraten značaj in pisali zgodovino razvoja slovenskega alpinizma. Pri tem so žrtvovali najlepša leta življenja goram. Številni tudi življenja sama. Njihova dejanja bodo ostala v knjigah, na filmskih trakovih, predvsem pa v stenah in zavesti tistih, ki nam ta dejanja veliko pomenijo.

 

 

 

Kaj drugega naj ob teh mislih začutim kot hvaležnost in ponos ter rastočo željo, da bi naši člani tudi v prihodnosti prenašali ime tržiškega alpinizma v svet, in nikoli pozabili tistih, ki so mu postavili neminljivo ime.

 

Izgovor da so danes drugačni časi in da ne moreš živeti za alpinizem, je lahko najti. Vseeno pa je sedaj, ko je stik med različnimi generacijami še živ, ko je prisotnih dovolj izkušenj, idej in energije za napredek, pravi čas za prava dejanja. Ta sicer nikoli ne pridejo sama od sebe. Ko pa se enkrat zapišejo, njihove zgodbe ostanejo, pripovedujejo in učijo. Generacije, ki prihajajo, jih bodo še kako potrebovale.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Internet je krasna stvar. Klikneš in vidiš, da kak slap še stoji. Ažurno objavljene galerije ( natanko nasprotno kot je praksa pri meni) na našem domačem portalu kažejo, poleg tega, da GRSjevci niso navadni smrtniki, da najlepši kos ledu v Sloveniji in tudi širše, še omogoča plezanje, čeprav je njegova perioda že minila in ga napada sonce.

 

Saga:

 

V težkem, sivem dnevu se težko otovorjena z avtom prebijava po skoraj neprehodni cesti v dolino Vrat. Tesnobni občutek pred vzponom še poglablja strah pred tem, da avto ne bo zmogel naporov in hudih klancev, in da bova prisiljena opraviti kilometre dolg in orientacijsko zahteven dostop, z vso opremo, kar peš.   Neštetokrat se v zadnjem trenutku rešiva pasti , ki jih pred naju postavlja zahrbtna cesta, kot bi nama hotela sporočiti nekaj zloveščega: fanta, tale vzpon ni za vaju, odstopita! Ne meneč se za vse ovire, s podvojeno silo pritiskam na plin. Avto vleče, kot bi bil nov. Noben džip, pa kaj džip, konjska vprega danes ne bi zmogla tega, kar dela Vrumi. Perc je resen. Komaj kaj reče, z mislimi je prav gotovo že visoko v prvem raztežaju. Kakšen bo led? Koliko visečih sveč se nama bo porušilo čez glavo? Imava s seboj dovolj lednih vijakov? Tudi meni misli uhajajo v led, vendarle pa me v realnost vračajo opozorilne lučke, ki se prižigajo na armaturni plošči. ESP, ABS, UMTS, WIFI, ne vem kaj še, vse utripa in piska ter tudi sveti, med tem ko do kraja obremenjen motor iz sebe iztiska zadnje Newton-metre navora. Naposled naju, potem ko nekajkrat pomisliva, da sva že zgrešila najin cilj, brutalno zaustavi zadnji klanec. Obup, nemoč. Razočaranje. narava je za na konec prihranila preveliko oviro. 10% klanec. Obstaneva. Naprej ne gre. Nazaj tudi ne. Niti z verigami, saj se ena takoj strga. Kaj bi dal za našo staro Katrco!

 

Po kaki uri brezupnega boja, da bi nemara uspela osvoboditi nasedlo vozilo, na pomoč pokličeva edino pristojno službo – GRS. Kaj hitro se pojavi na pomoč malo rdeče vozilce, in s skupnimi napori, ki vključujejo tudi razmišljanje na višji ravni, po dolgem času uspemo postaviti Vrumija na trdnejša tla.

 

Časa za oddih ali olajšanje ni. Pritisk bližine slapu je občuten in tudi slišen, saj je slap takoj za vogalom. Na dolg dostop se s Percem podava težko otovorjena z vso mogočo opremo. Ničesar ne smeva pogrešiti. Za vsak primer sem si pripravil dve desni derezi, da bi bil v asimetrični atmosferi Peričnika kar najbolj stabilen. Improvizacije tod nimajo mesta. Samo goli profesionalizem. Pa saj to je naš posel.

 

Popolnoma prestrašena hliniva pogum in samozavest. Kje si Qlandia, ko te potrebujem? Kako rad bi se zdajle skril med založene police. ali pa čakal v neskončni vrsti na blagajni. Pa ne gre. S percem žrebava, kdo bo začel. Kljub goljufanju mene doleti prvi raztežaj. Pripravim vse potrebno, 70m vrv, 11 vijakov, 10 kompletov, abalakov hook, reverso ali dva, pomožne vrvice in proste vponke. Tudi malica roma v žepe, po dve čokoladici v vsakega, vzamem še rezervne rokavice in očala z dvojno zasteklitvijo. Priprava vzame dobre pol ure, nadaljnje pol ure pa še ogled optimalne linije plezanja. Ker so te linije tri, se potem nadaljnje pol ure odločam, katera bi bila najboljša. Mogoče v ozadju tiči tiha želja, da bi se slap prej podrl in bi šel lahko domov žgečkat hčerko. Nič se ne zgodi, vse tiho čaka. Počasi vstopim v linijo številka 1 in zavrtam prvi vijak…

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Mokrotna belina z vetrom

 

Zimsko plezanje na Škotskem

 

Poostrene varnostne razmere na letališčih postajajo vse bolj nevarne za same potnike, kot se je pokazalo pri pregledu na Gatwicku, ko mi je varnostnik ukazal naj razširim roke. Stransko posledico tega ukaza je občutila gospa, ki si je ravno tisti trenutek izbrala, da je prišla v doseg moje desnice. Zaradi močne klofute, ki jo je doletela, je malce omamljeno in brez besed odtavala proč, midva z varnostnikom v zadregi pa sva naredila še en krog friskinga.

 

V Invernessu sta me pobrala Memé in Loic, člana Petzlove ekipe, ki je prišla plezat na Škotsko. Prav z veseljem sem se stlačil na zadnji sedež Berlinga (zakaj morajo Francozi najemati francoske avtomobile, ali jih niso že doma siti?), da se mi ni bilo treba ukvarjati z obrnjenimi cestno prometnimi pravili in navigacijo. Edina intervencija je bila potrebna, ko je treba zaviti z avtoceste za Aviemore, kar sta oba navigatorja spregledala, in med lovljenjem prtljage po prtljažniku, ki so se mu med kroženjem v krožišču odprla zadnja vrata. Z malo sreče bi tovornjak za nami najprej sploščil dve prasici, potem pa še mene, ki sem ju držal, da nista padli ven. In potem pravijo, kako je prima, če prtljažnik nima roba. Oui, oui.

 

Ben Nevis prvič

 

>Če sploh kam, potem pojdite plezat v Ben Nevis<, smo poslušali lokalce, ki so tako kot mi zelo navdušeno spremljali razpoloženje vremena. Dve uri vožnje in dve uri dostopa za dva raztežaja plezarije se je zdela dobitna kombinacija. Zato smo jo naslednje jutro mahnili na zahodno obalo. Malce je rosilo, malce je pralo, seveda tudi scalo, ko smo sekali ovinke proti Fort Williamu. Erwan je sukal volan, mi pa mižali. Samo občasni >daj, po levi vozi!< se je slišal, če se pilot po kakem sekanju ni spravil dovolj hitro na nam nekam tuj levi vozni pas.

 

Cesta od spodnje postaje žičnice Ben Nevis za eno uro skrajša dostop, če seveda imaš ključ zapornice. Andy ga ima, in nam se je smejalo. Pot sprva vodi čez razmočene in blatne travnike proti krnici pod severno steno Ben Nevisa, kjer se postavi pokonci. Glede na razmere nismo bili edini, ki smo računali na plezarijo, tako da se je s parkirišča vsula pisana množica zatesnjenih goreteksarjev, ki smo v dežju in vetru stopicljali proti hribu. Na pol poti, po kaki uri hoje, smo dosegli kočo in se lepo premočeni srečavali s tistimi, ki so že zgodaj ugotovili, da bo bolje iti na kapučino in gledat delfine. Stoično smo pričofotali do snega, kjer smo si nadeli opremo in ugotavljali, kako nimamo več nobene suhe stvari, tako da se bo najbolje sprijazniti s tistimi, ki jih imamo pač na sebi. Pod vstopom nam je bilo že povsem vseeno, kaj bomo plezali, samo da bo čim prej konec. Na steno je bila nalepljena plast plundre, pod popularno Thompsonovo smerjo pa se je drenjalo pet navez. Ueli je poletel čez prvi raztežaj sosednjega Gremlina, pri tem prehitel štiri od petih navez, meni pa se je potem pridružil še kamerman. Do vrha smo skupaj s snemanjem prehiteli vse in sestopili, še preden je Erwan v sosednji smeri sploh prišel na vrsto za plezanje. Da bi ohranili kak suh košček kože, recimo noge, smo jo podurhali v kočo, da bi lepo v miru počakali preostale. Večina stanovalcev je bila še zunaj, tako da smo se podrenjali okrog kamina, obesili vse mokre cunje in začeli gledati na dan še z lepše strani. Ali pa vsaj bolj suhe. Po kaki urici se nam je pridružil dolgin, poklicni picajzel, premočen kot se za škotski četrtek spodobi, in nas po kratkem zaslišanju, med katerim je ugotovil, da v koči sploh ne bivamo, lepo postavil ven na dež. Pa je minila še ena prijetna urica močenja pravkar na pol posušenih oblačilc, nakar smo se stisnili v kombi in med žvečenjem preostanka malice čakali na preostale. In na dvourno vožnjo po levi do doma. Bil je … nepozaben dan.

 

 

 

Fish and chips

 

Prišel je čas za marš na zahod. Apartma v Pine Bank Chalets si je oddahnil, potem ko smo vse dopoldne spravljali v red nastali nered. Celo posesali smo. Pa pomili. In pometli. Da na poti ne bi trpeli lakote in pomanjkanja treninga, smo morali narediti nekaj sprememb načrta poti. Prva se je glasila fish and chips, druga pa drytooling. Kombinacija se je izkazala za smrtonosno, saj je drytooling trajal do teme in so zadnji atomi ocvrte energije izpuhtevali v soju najnovejših Petzlovih svetilk.

 

Najprej je bilo potrebno najti ravno pravšnjo vasico, z mirnim trgom, brez narkomanov in dovolj blizu plezališča, da energijski naboj ne bi izpuhtel. In seveda, tam se je morala nahajati še fishandchipsarnica (ribokrompirnica). To smo našli v vasi Dundalk. Najprej smo spravili kamermana za pult, da je posnel sijoče obraze lačnih plezalcev, nato smo škatle s sveže pečenimi in z mastjo prepojenimi ribami in pomfrijem nesli na trg in se pod spomenikom oblizovali, dokler je trajalo. Plezališče je bilo zelo blizu, vendar pa smo v prehudem zanosu zgrešili pravi odcep in prehodili pol hriba preden smo, resda z manjšo navigacijsko pomočjo preko telefona, našli tako iskani kamnolom. Ko se je plezanja željna ekipa prikazala pod položnimi, 10 m visokimi ploščami, je bilo spet slišati veliko o nekih putanah. Po raziskanju bližnje okolice smo odkrili par težjih smeri, ki smo jih takoj napadli in nekajkrat splezali samo na ribe in krompir. Ko smo bili že malce utrujeni, je izvidniški oddelek poročal nekaj zmedenega o M12 in takšnih čudesih, slabi dve minuti proč. Ker omfri še ni dobro prijel, smo se odpravili tja in v previsni luknji potem pustili še tatarsko omako, majonezo in petico desno zgoraj.

 

The Secret – Ben Nevis drugič

 

Nedelja se je začela že v soboto, ko je Ueli objavil, da hoče splezati The Secret. Smer vrste >uf, to pa je<, ki jo je Andy zlezel pred obrim letom in je ocenjena z X, 9. Odprtih ust smo ga poslušali, kako jo je tri leta gledal in treniral zanjo. Ker je bil to Uelijev zadnji dan, je seveda moral zlezti kaj pametnega. Jaz sem bil glede na moj status škotskega zelenca skeptičen do ideje, da bi se vplezaval v najtežji smeri. Ampak firbec je bil močnejši.

 

Vsi smo veliko pričakovali od obljubljenega dobrega vremena. Vso noč je scalo, kot je le moglo, in tudi zjutraj si do avta moral imeti oblečen goreteks. Ampak tokrat smo bili vsi petkrat vodozatesnjeni, da se ne bi ponovila četrtkova kalvarija. V nahrbtniku sem imel vodotesno podlogo, pa v njej še eno, pa še eno posebej za rokavice. Da o sendviču ne govorim. Na mokrem so ostale le take nepomembnosti kot so GPS, fotoaparat in kladivo. Med polurno vožnjo do parkirišča me je obkrožalo devet dolgih obrazov, ki so samo putanarili. Kamerman si je lepil duct tape po vseh luknjah na čevljih, dokler mu na ovinkasti cesti ni postalo slabo, Andy je pa kazal na sonce nad obzorjem in povedal, da je to le past za turiste. Domov sem poslal obupan SMS in ga pospremil s tiho molitvijo zasuh dostop in ko smo parkirali, je dež veselo nehal. Najbrž so bile danes take molitve v visokem porastu. Stopicljanje po blatu nas je spet popolnoma prevzelo in naenkrat sva se z Uelijem znašla pri koči, ki nama je tako všeč, in ugotovila, da so šli ostali po bližnjici. Pa je spet naneslo tako, da je nekdo imel trening, nekdo se je pa malce zaj . in pod steno prišel zadnji. V vršnem delu Bena je snežilo, a skoraj brez vetra, tako da je bilo razpoloženje hudo visoko. Če je bila v četrtek morala malce pod Ben Nevisom, je bila danes . ma … vsaj na Dobrči.

 

Z Uelijem sva vstopila v Secret. Pogled nanjo me je malce pomiril, tako da sem se z veseljem spravil v prvi raztežaj, ki pa se je zaradi nekaterih faktorjev zdel težji kot je. En faktor je bil vsipanje snega za vrat, zaradi Tonija in Bertranda, ki sta bingljala na fiksih z vrha stene, da bo bolje zgledalo na filmu, drugi faktor pa je bil, da me je potem zanohtalo in sem komaj izstopil na rampo, kjer je varovališče. Najtežji raztežaj je zgledal predvsem čuden, ne težak, kar se je pokazalo, ko ga je Ueli splezal. V široko zaledenelo razpoko sedejo le heksentriki, pa kak frend, če je dobre volje. Ueli je suvereno splezal, predstava pa je meni dala misliti, da bo bolje, če stvar lepo plezam kot drugi in se imam fajn kot pa da se pretresem čez kot belček, ki je ponoči zataval v Bronx in imam bolj malo od tega. Raztežaj je bil res super, nekje okrog naše M6-M7, in kmalu sem videl, da smo že marsikdaj prej splezali kaj bolj skrivnostnega. Nato sem jo kidnil na vrh Ben Nevisa, da bi videl, če se brez kompasa in GPS res ne da najti poti navzdol, Ueli je šel pa na popravca v prvi raztežaj, kjer je prej padel, tako da bo lahko mirno spal.

 

Dve uri, ki sta nama ostali, sva izkoristila za zgodnejši sestop, saj so ostali še plezali. Za las sva prehitela pošteno popoldansko ploho, nato pa zasegla en avto in trpeč v brbotajočih mehurčkih pričakala preostalih devet petzlpalčkov.

 

 

 

Glen Coe? Ne.

 

Po vseh radiatorjih razobešena oprema se je do jutra za silo posušila in ko sem odprl oči, sem po štropotanju po strehi sklepal, da ne bo dolgo v tem stanju. Spet je scalo kot za stavo. Počakali smo na pozni zajtrk, ki prinese ocvrto jajce, šunko, fižol, toast, klobaso inparadižnik. Že tretji dan mi je uspelo vztrajati le pri kosmičih in banani, saj bi v nasprotnem primeru počasi moral naročiti DHL paket s številko večjimi oblačili.

 

Ueli, Bertrand in Jon so odpotovali domov in po obrazih ostalih in nekaterih iz francoščine izluščenih komentarjih je bilo razbrati, da se nihče ne bi branil iti z njimi gledat stevardese. Doublé depréssion (vreme + razpoloženje) je otoplilo dejstvo, da so šli še najbolj zagreti zamenjat goreteks za kavbojke in da se je dnevno povelje glasilo: pojdite še malo spat. Glen Coe bo počakal.

 

 

 

Dan velike beline

 

Pogled skozi oškropljeno okno je veliko obetal. Nad trdo hribovito pokrajino se je dvigal dan. Nevihte in plohe, ki so v prejšnjih dneh dodobra napolnile potoke, okrepile slapove in razmočile že tako blatne poti, se še vedno niso unesle. Precej navihan zahodnik, ki jih rad spremlja, je postal še bolj zagnan, saj se je temperatura tako spotaknila, da je precej nizko začel naletavati sneg.

 

Naš cilj v Glen Cou, smeri Unicorn in Central Grooves, je bil oddaljen dve uri hoje in se mu ni ljubilo toliko, da bi skozi meglo in goste snežinke pokazal kak greben. Vrh. Škrbino. Vse, kar smo videli, med tem ko smo se po spolzki travi spuščali proti potoku v dnu doline, je bilo nekaj pikic na presneto dolgem belem pobočju pred nami. Danes osvojeni besedni zaklad je obsegal nekaj o fišjejih in merdah pa mojenih, zraven je bilo pa zaznati tudi kar precej že uveljavljenih putan. Sklepal sem, da se vse skupaj nanaša na lepoto pokrajine, globino gazi, ki jo je bilo treba utirati, enakomernost naklonine in na lep razgled tik predse. Počasi so začeli odpadati vsi gazeči in prej kot ne smo se na čelu gazi pojavili mi. Med približevanjem steni, v zadnji izmed ne prav številnih strmin, sem moral zaradi dejstva, da sem hodil brez gamaš, prav po francosko zdrkniti nekam nazaj, da me ne bi čast gaženja doletela docela nepripravljenega. Nato pa sem, zaščiten in zatesnjen, razočaran ugotovil, da ni več kam gaziti, ker so bili vsi že pod steno. V Central Grooves (VII, 7) se nama je v navezi z Andyjem pridružil Erwan, na statiku pa smo s seboj šlepali še Tonyja. Za dobrih 100 metrov dolgo smer smo porabili malo časa, samo pet ur. Šlo je gladko, težko tako ali tako ni bilo, zraven nam je pa pomagal še prijazen veter, ki je sproti pometal steno, da se na njej ni nabiralo preveč snega, ki bi lahko zakril kak oprimek, razpoko ali klin, ali pa se nam na primer vsipal na glavo. Da pa ne bi bili prehitri in s tem žalili čustev lokalnih plezalcev, je bilo treba kak posebno lep raztežaj splezati še enkrat. Po sestopu ugotovimo, da smo ostali povsem sami, in da so se drugi očitno požvižgali na čustva lokalnih plezalcev.

 

Ko se je pot prevešala v zadnjo četrtino in je sneg ponovno zamenjal dež, hlače pa so se močno začele obešati na naramnice, me je prijetna topla omočenost spomnila na namakanje v jacuzziju. Brbotajoči lavor s skrivnostno močjo sugestije pripravi vsakega, ki je bil še eno uro prej prepričan, kako ima škotske mokrotne terapije dovolj za nekaj predsedniških mandatov, da gre naslednji dan, s še ne povsem suho opremo ob sedmih zjutraj ponovno na Ben Nevis.

 

Life is good . Včasih še posebno.

 

Ben Nevis tretjič

 

 

 

Po obilnih snežnih padavinah, ki so dosegle samo obalo, je bilo plezalskih ciljev bolj malo. Obetale so najnižje stene v Ben Nevisu, ki ne ležijo ob strmih snežiščih. Dostop nam je ponovno ponudil nekaj novega, saj je sneg padel zelo nizko, tako da s kombijem veselo obtičimo na pol poti do sicer praznega parkirišča. Kaže, da je sporočilo o nevarnosti snežnih plazov 4. stopnje zaustavilo celo neustavljive Britance, saj je parkirišče samevalo. Osem gorskih vodnikov je med hojo pod hrib poslušalo opozorila in nasvete, da ne rečem graje, številnih sestopajočih, ki so se šli na lastne oči prepričat, da na Ben Nevisu nimaš kaj iskati. Naši načrti sicer niso vsebovali gaženja po grapah, vseeno pa smo si priznali, da bi doma v takih razmerah lepo uživali v kegljanju, pikadu ali kakem podobnem pred plazovi varnim športom. Kolegi so ponovno demonstrirali svojo pripravljenost tako, da so v svežo strmino potegnili čudovito gaz, tekočo skozi slučajne zamete in zapihane grape, samo zato, da je tekla lepo naravnost. Najbolj sem pa občudoval njihove obraze, ko jih je z leve presenetila že potegnjena gaz, ki je tekla natanko tja, kamor smo mi hoteli.

 

Ker je Guillaume moral posneti še nekaj kadrov filma, smo naročili oblak posebnih efektov z vetrom in snegom, medtem ko so se tri naveze do mraka izmenjavale v prvih raztežajih naključno izbranih smeri.

 

 

 

Škotske razmere na cestah

 

 

 

Za konec je Erwan dobil nenavadno darilo: zasnežene ceste po vsej Škotski, saj je sneg padel do morja, mi smo se pa morali ponovno premakniti na vzhodno obalo. Na prvem križišču smo si vsi pripeli varnostne pasove, celo tisti, ki Erwanovim vozniškim sposobnostim popolnoma zaupamo že od časov, ko je v Areju na Švedskem preoblikoval najetega Volva do te mere, da je vozil postrani kot rakovica.

 

V dveh urah smo se skozi številne ovinke in mimo manj srečnih avtov v obcestnih jarkih ponovno prebili v Aviemore. Tako kot so postopno kopnele ceste, je izginjal tudi zagon za zadnji plezalni dan, ki je sicer predvideval plezanje v Cairngormu. Celo Andy je začel spati za mizo v baru in govoriti nekaj o dveh urah dostopa, večina deloholikov je odprla svoje prenosnike, ura je odbila poldne, za plezanje pa je ostala zagreta le še ena naveza, ki smo jo ekspresno dostavili na izhodišče. Nato smo se ponovno relocirali v doseg WiFi omrežja v baru Mamba in preizkusili funkcioniranje polne goreteks opreme v degustiranju ultra pekočih mehiških jedi in občasnih partijah biljarda.

 

Zadnji podvig po poznovečernem povratku v Inverness sem prespal, po pričevanju udeležencev pa je šlo za dokončno degustacijsko evalvacijo produktov regionalnih destilirnic in varilnic, ki se ni končala kaj dosti pred jutranjim odhodom na letališče. Dan, ki je spremljal naš odhod, je bil tako pretirano lep, da je moral biti rezultat tajnega projekta meteoroloških prevar škotskega ministrstva za privabljanje turistov. Sem bo res treba še priti.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Junij 2009

 

leto male sopranistke

 

 

 

Pred letom dni se nismo basali s torto in pekli ražnjičev na sport billy žarčku. Takrat smo predvsem zavzeto in z nevihtnimi občutki buljili v novorojeno bitje, ki naj bi bilo po strokovnem mnenju delavcev v porodnišnici, luštna deklica. Ko danes pregledujem fotografije iz tistega obdobja, mi ni več žal, da pri porodu nisem imel fotoaparata, ali bognedaj, kamere. Tistih prizorov, čeprav so na svoj način lepi, predvsem pa nepozabni, ni treba gledati nikomur drugemu, sploh pa ne mojemu otroku, ko bo malo večji. Travmatično je lahko tudi za kakšnega očeta, ki pri porodu ne bo kaj prida pomagal če bo padel v nezavest zaradi krvi in nečloveških krikov tiste zariple in sopeče ženske ki z razkrečenimi nogami leži pred njim natanko tako, kot ni še nikoli dotlej, in iztiska iz sebe zakonitega dediča, ki je z lajtengo, ki jo bo treba na koncu še prerezati, povezan z njeno nedoumljivo notranjostjo. Zato je povsem vseeno, če ovekovečenje tiste vijolično šekaste, deformirane in nagubane štručke izpustimo, in štartamo nekoliko kasneje, ko vsa >zadevšna< pride malce k sebi.

 

Fotogeničnost potlej tako ali tako samo še narašča, in linearno z njo tudi količina posnetega materiala, ki zaseda gigabajte trdih diskov dokler se ti vrtijo. Ja, SSDja še nimam.

 

Ajdino prvo leto je minilo tako hitro, da sem dal vlogo na Urad za relativizacijo časa, za podaljšanje njenega drugega leta. Letošnje junijsko deževje in slabo vreme ter posledični dolgčas je, upam, izraz odobritve mojega apela.

 

Nekateri bolj sistematični starši imajo najbrž skrbno izdelan sistem zapisovanja, shranjevanja, kodiranja in dokumentiranja vseh prelomnih dogodkov odraščanja njihovih malčkov. Treba je vedeti, zapisati in arhivirati vse po spisku od minute rojstva naprej: Kdaj je prvič pomežiknil, se nasmehnil, rignil, smrknil, prdnil, se skopal, zasmejal, kaj pokazal, prijel, sedel, se zvrnil, zakričal, rekel mama ata teta kakat, jedel pico, naredil škode za prvih tisoč evrov, itd… Ni konca. Aja, no, edinole joka nihče posebej ne beleži in ovekoveča, ker ga je itak vseskozi dovolj. Je pa v prvih mesecih zelo prikladno poznati tipizacijo joka, da veš, kaj dete sploh hoče povedati. Jaz sem jo že pozabil, gre pa za 4 glavne tipe joka, ki dajo vedeti da bo bodisi treba poiskati in pristaviti joško, zamenjati sistem za brezmadežno kakanje in lulanje oz. plenico, sleči tisto toplo kapico ki ste jo poveznili na bučo sredi poletja, ali pa sporoča da je sistemski pomnilnik preobremenjen, da je bilo življenje tisti dan povsem preveč pisano, mali procesor pa tako ali tako ne ve, kaj naj si o vsem sploh misli.

 

Prve pol leta vladata zatišje in rutina. Potem se pa začne razumevanje in interakcija. In s tem učenje, vzgoja, postavljanje meja in navajanje na razne opravke. Zabavnost tega dogajanja je malce odvisna od količine potrpljenja, ki jo premorete, smisla za humor in širine obzorij vašega duha.

 

Pri enem letu Ajda razume precej. In najbrž še malce več. Začenja že s preizkušanjem najine strogosti in resnosti, kar zadeva stvari, ki jih dojenček ne sme. Sem sodi klicanje na 112, delanje prevalov po stopnišču, resetiranje računalnikov, uničevanje flore in favne, norčevanje iz oblasti itd.

 

Ajda na primer ne sme razmetavati mamine študijske literature, ker bo sicer namesto magisterske naloge nastala prošnja za vpis v afganistanski vrtec. Tamala, ki jo prepovedani kup knjig in papirja neustavljivo privlači, vsakič znova preizkuša trdnost in obstojnost prepovedi, in enoglasnosti obeh nadrejenih glede njenega izvajanja. Najprej stestira mene, tako da se po riti pridrsa do kupa, ter izmenično pogleduje mene in prepovedani objekt. Potem ko posluša mojo razlago, da literatura s področja trajnostnega razvoja nima toliko lepih slikic kot knjige o pobegli rački in sovici Viki, in da jo mami nujno potrebuje za čimprejšnje končanje magisterske naloge, se nekoliko nejeverno obrne še k višji avtoriteti. In ko še pri mamici ne naleti na razumevanje, si reče ah, saj res, mamici pa res ne smem nagajati pri delu. Ampak, kaj pa če bi vseeno? Nakar brž stegne roko, da bi zagrabila najbližji kup knjig in jih razmetala naokrog.

 

Čaka nas zanimivih… petnajst let.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

December 2009

 

Pojavil se je lahko samo na en način. Sam, nevarovan, v najbolj strmem ledu iste sveče, po kateri sem se sam s totalno muko premikal navzgor. Premražen, utrujen in še malo prestrašen. On pa je plezal gor in dol, kot da to ni nič, in nehote spravljal mojo psiho v najtemnejši kot samozavesti.

 

Minilo je nekaj let, samozavest se je otresla travm soočenj z ledeno realnostjo in počasi, počasi začela razumevati. Z njim sem se ponovno srečal v mrzlem Quebeškem kanjonu, kjer je spremljal plezanje sotekmovalcev. Še vedno je izstopal s svojo pojavo, mirnostjo in zanesljivostjo. Najine poti so se dotaknile, ko je komentiral vzpon “no name” plezalca, ki je v drugem vzponu poskušal nadoknaditi prej storjene napake. “That was a good climb! He’s a very good ice climber…”, je rekel Bubutu. Gledal sem ga, še ves zadihan in tiste besede so bile nekaj , kar sem rabil bolj kot karkoli drugega. Če Guy Lacelle to reče…

 

V naslednjih zimah sva se srečavala tu in tam, na srečanju La Gorzderette, na Festiglaceu v Quebecu, prvenstvenih vzponih v PontRougeu in v fjordih, na večerji pri Musashiju v Canmoreu, v ledu in kombiniranih smereh Colorada, na mrazu arktičnega kroga, med kuhanjem v motelskih sobah, na letališčih, … filmskih maratonih znanstvene fantastike sredi Norveške…

 

Več, kot sem si lahko nadejal, mnogo manj, kot sem si želel. Vsaka odprava v Kanado je bila v pričakovanju morebitnega srečanja. Do tega trenutka. Kajti Guy je letos odšel. Na tem svetu ne bomo nikoli več skupaj vihteli cepinov, dodajali novih slapov na svetovno top 100 listo in iskali rešitev iz zagat. Vsako leto pa se bodo potegnili številni slapovi, ki jim je dal pečat, in bodo govorili zgodbe o dolgolasem Kanadčanu, podobnemu Indijancu, ki je zares znal plezati po ledu.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

 

 

Ne glede na lepoto smučanja po celcu, pa ta ne odtehta izzivanja nesreče, bodisi zaradi neznanja, bodisi zaradi predrznosti. Ne vem, kako izkušen je bil pokojni, vem pa, da so bile razmere po novo zapadlem snegu z močnim vetrom idealne za nastanek klož in po takem se na izpostavljena pobočja smučat pač NE GRE. Če pa že, pa ne sam in z ustrezno varnostno opremo in taktiko spusta.

Recimo da se živi in umre le enkrat. Ampak, da se te spominjajo po tem, da si umrl po lastni neumnosti, pa najbrz ni laskavo. Pa to ne leti na pokojnega ampak na pogumne komentatorje zgoraj.

“Freeride” in turno smučanje postajata množična in v domačih gorah opažam da ljudje velikokrat naravnost silijo v nevarne razmere, ker pač nimajo nikakršnih izkušenj, izobrazbe, le “nabijat” znajo po celcu, kot da je to kaj posebnega.

To, kar loči mojstre od “čistonavadnega goveda” (sposojeno od D. Adamsa), ni predrznost pač pa preudarnost. Ni hitenje, pač pa občutek za pravi trenutek. Niti ni vdanost v usodo, pač pa kontrola nad situacijo. Vsega se ne da predvideti, res je in zato se sedaj preventivno z glavo butam v leseno mizo.

Kogar je že kdaj zasul plaz, ve o čem govorim. Kdor mu je že kdaj za las ušel, tudi. Predvsem pa tisti, ki niso imeli sreče preživeti, so spoznali, da je smrt v plazu vse prej kot lepa. Tako da… pamet v roke, “powder hunterji”…

 

Forum post ob reakcijah na smrt smučarja v plazu na Krvavcu, ki so jo nekateri komentirali, kot da je smuka po pršiču vredna tveganja nesreče.

 

__________________________________________

 

Under the northern sky

From Norwegian diary

 

By: Aljaž Anderle

 

A night in arctic circle

This time there would be no aurora borealis. It was a clear February night on Senja island. Cold as hell, we were shivering on a long wave breaker.  Three figures, stuffed in down jackets. Staring into the sky, with cameras at ready, waiting. Nothing happened, except the cold has shifted from slightly uncomfortable to pretty  annoying.  The sea was still,   the village quiet and dark against the background of  star-lit mountains.  After awhile we gave up and called it a night, declaring some supermarket reflections  from across the bay to be  »some sort of northern lights«, and scooted to bed.

 

Day one

After two trips to Norwegian south, the time came to travel north. Rumours of unexplored lines, short days and picturesque islands have been inviting.

From the first day  we were enchanted by the northern magic, stunning land, its warm people and cold ice. In company of Guy Lacelle, Erwan Lelann, Marius Olsen, Klemen Premrl and other friends, the ice passion has flourished. We have  explored the Setermoen and Senja, then Salangen, Lavangen and this year – Lofoten. Opening new routes, longing for conditions, learning, fighting, enjoying,   sharing, surviving… In storms, winds, sun, cold, thaw, in top shape, sickness and injuries… It’s been like making love – not always perfect but always worth it.  And there is much more to do and to see.

 

Last March we went to Lofoten to attend the annual climber’s meeting of the Norwegian Alpine club. The international meeting attracts  big names of alpinism each year and is splendidly organized.  Lofoten mountain range  is spectacular in winter, offering alpine mixed climbing of various scopes in stunning scenery.

 

After lengthy delay, caused by a beep in the plane cockpit that wasn’t suppose to go on,   we landed at Evenes, in rain.  At 3am, the journey came to an end in Kabelvag, on Austvågøy island, Lofoten. The three-men Petzl  band was asleep and with Klemen, we promptly joined them.

 

Up periscope

Erwan LeLann had waited until 8, before he woke us up. Supposedly we were going climbing. On the other side of the window rain was neatly dripping and wind was making hauling noises.

With a lot of mumbling we set off, forgetting about a recent promise, about how easily we shall take the first day.

Our ride is a ten-year old Mercedes that fits nicely to our colourful garments, to an extent that in certain city parts down south, we could easily merge with local gangs.

We took a long scenic recon drive round the fjords, checking possible ascent lines while weather made us stay seated cozy inside the car. Anyway, the day needed to be fulfilled, so we chose a line above the road and raced up a gully  against a decent snowstorm that came in from the sea.

It was one hell of the start.

 

WWW (wet, warm and windy)  weather arranged for a rest day, which we killed in Svolvaer, sitting in cafés, visiting museums and probing  gourmet dimension of the far North. That  proved to be especially adventurous. For dinner we have been served certain beef-looking stakes that haven’t tasted right. After much consideration we agreed it should be some specific northern sort of a lamb, only to be shocked with  realization  it was a whale. My anti-whaling soul was protesting, but given the situation,   pragmatic brain persuaded me,   it is better to finish it rather to waste it. Plus, damn me, it was tasty.

 

When the weather settled for a few hours, everybody rushed climbing. I had no idea where to go and have tried to get some advice from the locals. This resulted in Klemen and me being taxied ten kilometers out,   left by the side of the road and told »there you go«. Where?  We checked the nearby mountains  which looked interesting but decided it was too risky to go there after fresh snow had fallen with lots of wind. So we got attracted by two ice lines. It took us a good hour bushwhacking to get to them only to discover they were already too rotten and wet for climbing, and that we are welcome to return to where we came from.  Upon descent we were very happy to observe three colourful dots, struggling up exactly the same couloir we had proclaimed to be too dangerous a few hours ago. Erwan, Mémé and Mathieu2 have obviously had a good time.

 

Settling in

 

Her name is Floya. She’s got a pretty east face rising straight from the sea. We got attracted to her at first sight from the bus, so the entire crew, including the two Guillaumes in charge of documentation, set off to climb her and produce some photos on her windy shoulders.

Klemen and I were excused from shooting,   and have gratefully seized an opportunity to climb an interesting mixed line, discovering the passages and linking  thin, barely frozen  lines all the way to the summit. We called the new route  “Intent” M6, AI3/ III, 500 metres. In gale force wind we found out that the only viable option to descend was the western side of the mountain,   down to Svolvaer. Negotiating the snow and rolling down steep slopes directly to the town has turned some heads, plus forced nannies to fence the kindergarten kids away from two oddly looking, rattling and dangerously equipped  guys, masquerading  in the slushy Svolvaer streets.

 

Next we went to Piktindn –  a small and steep rock face with enjoyable alpine conditions in mixed routes up to 5th grade. Mémé and Mathieu from Quebec joined us with Klemen and Martin. Climbing solo in the interesting and varied face, albeit only 200 metres high, has accounted for three routes in one day and a few remarks from  other team  questioning  our sanity.  While enjoying the good time, we were respectfully observing our next wish across the bay – Abrahamstindn  with the Swiss route running  up the most  obvious direct line in the 500m  NW face. But we only had one day left.

 

Late birds got to hurry

 

After some trouble arranging a ride, because the meeting was officially finished, we found ourselves  starting to walk at 10 am, which was considered late by everyone. We had seven hours before nightfall to cover the long approach, the route and return. I knew Marko Prezelj and Luka Lindič have made it in six, so with a spare hour we felt comfortable.

Mathieu has set a fast pace through the woods along the coast. A few glimpses around returned images of  wild beauty and seals playing in the water. I kept one eye on the weather and tried to keep the wind away. In less than two hours  we faced the route – a clean, icy line straight up to a notch just below the summit. Because we were three, and the weather was still calm, I had decided to solo the route to save us some time. Eventually, we all started to solo. We were climbing continuously in close distance to one another and very fast. Every single meter of the route was smile-endowing and a few details required composure and cold nerves. Despite not being very hard, it was definitely one of the most enjoyable mixed climbs I ever did.  The time showed 90 minutes of climbing when we made the exit and shot a few photos on top.  Upon our rappel we met a British team and  wished them good luck to return  before dark. The wind has finally set in and the mountain got swept with constant spindrift. But we got away and stood back on the road  in  five and a half hours. Not too bad for  three easygoing wanderers with a language barrier.

Hitchhiking back home proved somewhat frustrating. Pretty soon a rather strong blizzard developed,   so we put on everything we had and lifted our thumbs. No one would stop  for more than an hour. The drivers of  SAABs  seemingly expressed the highest degree of  ignorance, so  we dubbed them  “Such An Arrogant Bastard.” Finally we flagged down a bus and miraculously produced  just enough money to buy us a ride back to Svolvaer.

 

The stage shuts down for the season

 

Without a map, following common sense and vague memory shreds, we went up North where we hoped for some more cold. The previous year we’ve had quite a lot of it and the ice falls had been made of rock-solid ice. Not this time. If it wasn’t for some shots and movie clips, there would be little sense in climbing seriously melting ice at Salangen lake and collecting water through crotch zipper of waterproof  pants.

 

There was nothing more to hold us in the north, infected so badly by a spring virus. To keep departure gate at hand we have slept our last night in airport lobby, watching Scandinavian movies.  The only excitement left was an urgent  last call for two remaining passengers bound for Frankfurt from Oslo airport. Klemen and I, oblivious of the time, were drinking coffee at Starbucks,   asking ourselves where shall we search for ice, if Norway is going to be struck by a real global crisis. The warming one.

From the climbing airbus, my mind drifted away to another  night in Norway from a different time…I was forced outside Sjur’s house near Tromso in the middle of the night.  All the waterlines were frozen so I had to go outside to meet the calls of nature. Relief made me stare up to the sky where I caught a sight that made me forget to pull my pants back on. Across the sky, pure beauty, glimmering in green and reflecting in dark waters of the Troms bay, lay Aurora borealis. I stared at it until my limbs went numb. It was the best peeing of my life.

 

 

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Ledeno igrišče

Najtežji ledeni slap v Avstriji mi ni dal spati že kar nekaj dni, zato ni nikakršnega razloga za miren spanec in mokre sanje na noč pred vzponom. Vstanem še pred budilko, ki se je vso noč pripravljala na to, kako mi bo zagodla.

Malo pred Mallnitzom termometer kaže tresočih -12. Popolnoma jasno nebo ne obeta  ničesar drugega vsaj do sončnega vzhoda. S Klemenom korozivno obdelujeva  preveč lepo ograjo ob cesti in upava, da bo na severni strani Visokih tur topleje,   medtem pa se Urban greje v avtu. Polurno čakanje na vlak nam skrajša režanje ob filmu Ko to tamo peva in  pohančki, ki si jih vtikamo v obraz.

Ker nikoli ne parkiram z ročno zavoro, jo tudi na avto vlaku ne zategnem. Ta relikt starodavne tehnologije je v novih avtih najbrž zato, da se imajo klasiki česa oprijemati.  Zaradi visoke kompresije  motorja in nežnega zaviranja vlaka me grizljajoči strahci zapustijo, ko se iz predsedniškega vagona zibamo nazaj proti avtu.  Noben alarm ne tuli, nihče v jezi ne skače v  zrak, vsa pločevina b.p.

Dostop pod tako imenovano ledno areno v Anlauftalu je kratek in ga ni težko najti, še zlasti  če sopotnik še pravi čas pogleda  skozi okno.  Številne naveze se zgrinjajo pod slapove a nekaj nam pravi, da se ne drenjajo za Centrecourt.  Bomo kar sami. Napenjamo oči in skušamo oceniti ali je najtežji raztežaj  še preplezljiv in ali ima dovolj ledu.  Skrivnosti sklenemo priti do dna tako, da odplezamo do njega in lastoročno preverimo: »Ja no. Bo. Že nekako.«

Podatkov,   ki jih  sredi drugega raztežaja simultano  procesiram,   je za skrčene moške možgane skoraj preveč. Vsi pa zadevajo specifiko podobe mojega trenutnega bivanja:  Tako  bednega stika s podlago pa še ne! Mogoče enkrat, takrat,   ko sem na poledici z avtom letel s ceste. Levi cepin drži slabo, desni  pa še malo slabše in trenutno praska majhno luknjico v požled,   v noge me navija, ker moram stati  pri miru. Rdeča vrv je vpeta v najkrajši vijak pri mojih nogah, modra  pa 20 metrov nižje. Naslednji metri tankega ledu izgledajo gostoljubno in varno kot 40 let star neservisiran tupoljev na blatni pisti  v perujski džungli. Odrešilni previs z ledeno zaveso je še na obzorju.  Voljeo bih majko mila, da se ovo samo sneeva… Vprašanju, “zakaj?”, ki se mi na vse pretege hoče na glas izustiti,   vedno znova zabijam edini možni odgovor: “Zakaj pa ne?”

Olajšanje sledi  uro  kasneje, ko se  obesim na sidrišče tam nekje zgoraj in razbolelima mečema naklonim čikpavzo.

Vrh smeri si seževa v roke in po kratkem usklajevanju sestopne strategije odkolovrativa nazaj. Urban naju čaka pri avtu s presenečenjem:  Kilo tiramisuja in tremi žlicami. Ko ga zmanjka, vržemo Ko to tamo peva v predvajalnik in spravimo avto spet na vagon. Tokrat celo zategnem ročno zavoro.

 

 

 

Ledenka

 

 

 

” Znam ja tebe, puško, kad si još pištolj bila. Sem vedel, da nalašč ne boš vzel GPS, ker misliš da morava  tu doli priti v še taki megli”,    Klemen razmišlja naglas, ko zroč v zamegljene vrhove nad Logarsko dolino povem, da navigacije nimam s seboj.

Zvečer pred vzponom gostujeva v koči ŠAO, za kar sva odgovornim na moč hvaležna. Perc nama dela družbo in poskrbi za vse potrebne informacije o stanju v smeri zaradi česar v budilko vneseva nove delovne parametre.  Odrinila bova naspana in  z dnevom.

Jutro je jasno in mrzlo, vrste: “Uf, kolk zvezd, kje je moja puhovka?” Med dostopom sva hudo nevoščljiva Percu, ker lahko še v miru spi, in ker je Ledenko zlezel prejšnji dan. Ugotavljava, da so tri naveze že pred nama, kar me sicer ne preseneti,   me pa skrbi.  Čeprav na Uradu za urejanje prometa ni bilo nikogar najavljenega  v Ledenki, si v glavi že predvajam  trilerje o gneči.

Pred slovito prečko samo za izbrane se naveževa. Sva sama, gneča odide v sosednje smeri. Klemenu pripade vodstvo, meni pa občutek, da tudi kot drugi popusta ne bom deležen.  Nekaj kasneje se ves zanohtan oklepam cepinov, praskam z derezami po položnih ploščah in gledam vrv, ki v rahlem padcu izginja za krušljiv rob levo spodaj. Slutnje so bile upravičene.   Vmes še malce pomislim na Frančkovo predstavo izpred 19 let, a ne predolgo, ker zna kvarno vplivati na mojo samopodobo.

Led v nadaljevanju smeri je bil vreden tako lepega nasmeha, da ga s svojimi zobmi nisem sposoben spraviti skupaj. Že ob 12h se gledava na vrhu stene, čemiva na slepečem soncu in oprezava za Turskim žlebom.  Če ga ne najdeva  bo treba sestopiti v Kamniško Bistrico.  Planinci na nedeljskem sprehodu nama prijazno pokažejo pot do žrela, nakar se s pomočjo padalc manevra spustiva  na Okrešelj. Ker se v dolino načeloma sestopa šele v  temi, se zlekneva v koči in še malo zaspiva.

 

Do konca dneva sva naredila še precej korakov, zvozila serijo ovinkov  ob čudnih zvokih izpod prednjega levega kolesa  in ob tem izrekla par globokih na temo preventive in varnosti v cestnem prometu.

Ledno smer Centrecourt (300m, WI 7+), sta v začetku leta 2010 splezala Albert Leichtfried in Benedikt Purchner. 19.1. 2010 sva prvo ponovitev opravila Klemen Premrl (BD, Mountain hardwear) in Aljaž Anderle (Mammut, Petzl), oba člana AO Tržič

 

ang.:  “put your ass down and slide”;  šolski drsni sestopni manever po zadnji plati s pomočjo gravitacije.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Intervju Beta Magazine

Plezanje je gibanje, pri katerem…

Vsa moja siceršnja nerodnost in štorastost ter omahljivost ne pridejo tako do izraza, ker se pač matere zemlje držim z vsemi štirimi. Pa še zobmi če je potrebno. Vse to se zlasti lepo  poklopi pozimi, ko plezamo po snegu in ledu ter travi, in imam na voljo še razne pripomočke, ki mi omogočijo trdnejši stik s podlago ina celo preoblikovanje le-te po mojem okusu. S cepinom naredim večji oprimek iz manjšega, očistim kako razpoko ledu ali zemlje, z derezami pa lahko plezam in praskam povsod, ne da bi se stalno bal, da mi bo spodrsnilo.

Skratka: Plezanje je zame  najvarnejša oblika gibanja po materi zemlji.

 

 

Da soliraš 500 m ledene vertikale na Norveškem moraš imeti…

…srečo, da jo najdeš. Zaenkrat sem na Norveškem našel samo 300 metrov vertikale. No, kljub temu pa tudi večje število slapov daljših od 500m, ampak nobeden ni bil navpičen od dna do vrha. In ko imaš enkrat srečo da najdeš tak slap, rabiš samo še trenutek navdiha in bolnega soplezalca, pa greš solirat. Kar je isto, kot če bi plezal v navezi – v nobenem primeru ni dobro, da padeš.

 

Plezalke smrdijo ker…

A plezalke smrdijo?

 

Sreča je…

nekaj kar pišeš z veliko začetnico. Stalno se je moraš zavedat, a se nanjo ne smeš  zanašati. In si pred njo ponižen in ji neskončno hvaležen.

 

Naj mi naslednje leto prinese…

Vseh 12 mesecev. Približno v pravem vrstnem redu.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Northern exposures

Northern Norway is a special ice climbing destination. A kind that gets under your skin, and stays there. My sixth trip to the North was to Lofoten where the Norwegian alpine club  hosts the international ice climbers’ meeting. We arrived in Svolvaer, Austvagoya island,  on February 24th, to discover lots of snow and still unstable conditions in the mountains.  With deteriorating weather conditions and higher temperatures,   we had to wait a bit until the conditions settled.  In deep snow we traverse a ridge to Floya, above Svolvaer. On another scouting day we have seen a few water-ice lines, which are a bit rare in Lofoten. We gave them a try on a dry, windy day, just before the rain set in. A  wide face of Sebortinden has lots of water, because there are lakes  on the far side of the mountain. With Peter we climbed a new line there, we called it The Tide.  Constant spindrifts  and lots of wind driven snow in couloirs made us  anxious to rappel   right after the last ice pitch.

In the next days,   the weather chose to  provide a little bit of extra water to the Arctic ocean,  as well as ice melting temperatures to turn the streets  and roads into  slushy skid ramps. So we spent three days for scouting  new routes and playing on melting water ice.  Forecast promised  low temps and calm weather on weekend.  And it wasn’t wrong.

On Saturday, March 3rd. we went to Abrahamstindn with Urban. I knew the face from last year when  I climbed the Swiss route. Now we opened a new line to the left and called it The facts of life.  The snow conditions were quite changeable, and we didn’t know what to expect in each next pitch. Extremely scenic surroundings and calm weather were very comforting though.

The highlight of the trip was saved for the last day. A line I have seen from a car window in 2011, when I was departing. A perfect corner with a thin  white line splitting it in two.  Our last day in Norway, perfect weather,   frozen snow that didn’t give under our weight on approach, and the Nonstinden. Every reason for high spirits.

 

 

 

I’ll see you, when you get there…

 

The line however, was hard earned. Snow on the face was pretty soft and far from a solid ice. What made matters worse was complete absence of cracks in the rock that could be used for protection.  Belays were arranged by abalakovs in 10cm  of  porous ice, dead-on in the line of climb. The last pitch was expected to be the thinnest, the quality of ice was a guess.   I had to stretch out 60 metres of twilight rope, to reach a rocky overhang just under the ridge. Every few metres I judged my chances to back off the route if necessary.  Then came a point  I knew I will not be able to climb back because every placement was  shallow and difficult to find. After extracting the axe, ice was gone.  Calm and composed but in full realization what may follow, I continued. Very carefully, placement by placement, sometimes there was only space for one try and one axe, and no space for a slip of any kind. Strangely, this was going on in about 80 degree steep slope,   no physical strain, except for ankles that had to be glued in  place, holding front points in centimetres of snow. If a leg seriously slipped, the axes wouldn’t hold the shock load. I put all experience and knowledge on the table. There was no time to rest, no time to relax no place to stop for a while. I quietly asked for a solid placement somewhere ahead.  Then came a word from Urban. It was like coming from a different universe.  Rope almost out!  The top was just there. And ice was almost gone. Snow just a soft cover over rocky slabs. Things just got really serious.  After a few tricky moves that would be difficult to repeat,  there came a small patch of hard snow that held my axes  a bit better.  I knew that had to be my final station. Close checking  shown  no cracks or other features within my reach that would help me arrange some sort of belay.  For an instant I thought of rappelling right off  my nomics, but  I was pretty sure they’d come out. There was a crack behind a small frozen flake, too thin for the piton but I started hammering nevertheless. It stopped about 4cm inside. I tied it off, made myself very light and made a superfast rappel down to Urban, praying hard for the piton to hold.  When we got back down, the day around me suddenly came back, even clearer and more beautiful as before. A profound sense of gratitude didn’t let go for days.  I just sat there in snow, trying to get my head back on Earth.  Urban later  told me, how psyched he was, when it became obvious that the going got very tough,  knowing  that a possible fall would buy us both the express ticket to afterlife. His relief afterwards was very obvious.

 

All in all It was a very good day. A bit more serious you’d expect from the last day of the trip. But obviously, an experience that we needed. The line was later called Proximus, because  I had never before felt so intensively close to both  alternative outcomes.

The next morning we flew home. Determined to return to the North, when the year comes around.

 

 

The Tide, Sebortinden, WI 5, 200m, FA Peter Jeromel, Aljaž Anderle, 27.2.2012;
Facts of life, Abrahamstinden, AI4-5, 3, 50-80°, 350m, FA Urban Golob, Aljaž
Anderle, 3.3.2012;

Proximus, Nonstinden, AI 5, 60-80°, X, 150m, FA Urban Golob, Aljaž Anderle,
4.3.2012

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Čisto brez domišljije

 

Ej ti, Anderle,  a sploh še znaš iti kam drugam kot pa na tole Norveško?  Po tehtnem premisleku si rečem …… Ne.

Na videz je res malo čudno, da vsake zime silim tja gor. Ne bi rekel, da bi me vlekli fjordi, plačani stroški, polenovke ali pa  fetiš na Breivika in Vikinge. Glavni razlog tiči v lenoritisu. Desetkrat bolj enostavno je oditi nekam, kamor vse poznaš in kjer si že rahlo udomačen, kot pa v  neznano. Pa ja: nobenega planiranja, spakirano imaš še od lanskega leta, vreme te ne more več presenetiti, hrana ti ne obrača želodca in ceste imaš v malem prstu. Še PV mi najboljše volje objavlja vedno iste članke. Skratka, sploh se ni treba pretegnit.

No in tako smo, nekateri šestinštiridesetič,   drugi pa prvič,  odfrčali na sever, vsemu že videnemu naproti.

Impro liga

Ob desetih zvečer, smo trije na minus 15° praskali led z  najetega kangooja, čigar nizka cena in debelina ledu na šipi je skrivala  dejstvo, da je imel le dva sedeža. Roadster. Keson ni bil ogrevan in močno me je imelo, da bi nekako odstranil šipo ki ga loči od pilotske  kabine. Pa ni šlo. Vsaj ne brez kladiva. Tako je moral eden izmed nas, izdatno oblečen, vijugasto pot, popestreno z losovimi testi, preždeti na mrazu in treh polnih prasicah.

Naslednje jutro je zavladal konsenz, da se nihče več ne namerava prevažati kot kup peska po ovinkastih cestah, zato smo izvedli potrebne  nadgradnje in spremembe namembnosti  in kangoo je z novo inštaliranim rdečim foteljem, vzetim iz hotelske sobe,  dobil status de luxe gajbe.

Ne glede na precej svežega  snega, se nam je mudilo plezat. Za pokušino smo se zaleteli v krajšo steno blizu Vagakalena, ki se je ponašala z nekaj obetajočimi snežnimi jeziki. Po urici gaženja v sipkem snegu smo obetajoče snežne jezike prekvalificirali v čisti nateg in se preusmerili v nekoliko položnejše in zato poraščeno pobočje. Saj ne vem, če bi mu sploh rekel stena. No, pa mu bom. Štiri raztežaje smo nato plezali pogrezajoč se globoko v sneg, pri čemer so nam bila v precejšnjo pomoč na gosto posejana drevesa. Čeznje smo se kobacali toliko časa, da nam je nekje proti vrhu prekipelo in smo se raje podrzali nazaj pod steno. Naslednji dan smo šli na mojo pobudo v Floyo, ki je od lani že bogatejša za slovensko smer. In pri tem ostaja tudi po letošnjem letu. Smo pa nanjo potegnili  novo gaz in ritšpuro, ker smo v vzhodni steni naleteli  na preveč snega in od sonca odtaljen ledeni slap na vrhu katerega je bilo potrebno zaradi spoštovanja lokalnih razmer in znamenitosti, čim hitreje obrniti. Ta tura torej ni bila kaj bistveno bolj plezalsko obarvana,  imela pa je veliko lepši razgled. Isto bi lahko rekel tudi za nasledni dan, ko smo staknili nek slap in si v precej mokrih razmerah »dali duška«, ne da bi si ga dejansko res.

Nato pa smo tik pred otoplitvijo le odkrili nekaj, kar nas je malce vznemirilo. Ledene linije, ki so se zlivale preko stene onkraj brezimenega zaliva. V vetrovnem vremenu smo na horuk prečkali malce površno zamrznjeno reko in po (spet) globokem snegu pritrmarili do vstopa. Ker je z izjemo reke in Perca, ki je zamenjal Klemena, celotni scenarij na moč spominjal na našo prigodo s plazom na sosednji Senji, se je Urban odrekel plezariji in sestopil, še preden bi nas spet kaj presenetilo. S Percem sva nadaljevala še štiri raztežaje do točke, ki jo je rahlo evforičen razum še toleriral, nakar sva obrnila kurz za 180 in jo tudi midva skozi pršne plazove podurhala po že zdavnaj zasutih Urbanovih stopinjah. Medtem je plima malce dvignila nivo reke, kar je za  doprineslo k podaljšanemu sestopu,  klokotanju v desnem čevlju in imenu smeri. The Tide. Pri avtu  nisva našla Urbana, pač pa  listek: »Odpeljal sem se z Andreasom. Ključ je na gumi pri sovozniku. Urban.«

Kdor čaka mu uide

Čas je  zložno tekel, gina je zmanjkovalo in večerje so bile obilne. Razen tiste, ki smo si jo sami plačali. V  dneh blaženega počitka na račun odjuge, je bilo gledanje ladjic, ki plujejo mimo hotela glavna zabava, čeravno  je bilo treba za kvaliteten prosti čas in upravičenje potnih stroškov izvesti še literarni večer, predavanje v gostilni Bakalar in realšovinistični natečaj »koga bo prej do gat premočil  pošten arktični viharček, pomešan s sapicami z juga«, ki je tistega četrtka pod precej ostrimi koti zalival Svolvaerske ceste in pomole.

Uvidevno,  v skladu z napovedmi, je prišla tudi ohladitev. Sneg, ki ga je pravkar nametalo po vrhovih gora, je v pričel zmrzovati  in zadnja dva dneva je bilo treba izkoristiti do nezavesti. Malo je manjkalo, da ju nismo dobesedno res. Peter je žal moral tik pred finalom oditi domov, tako da sva z Urbanom sama potegnila še dve novi smeri. Eno v  že poznani Abrahamstindn in eno v Notinden, ki sem jo leto poprej kot privid ugledal od odhodu, skozi okno vozečega avta, na pitajboga katerem ovinku nekje na Lofotih. In letos je Urban ravno tam, pravi čas pokukal v pravo smer, poleg tega pa  zavil vrat pod tistim posebnim kotom, ki lanske zime ni prišel na misel še nikomur. In tako je  iz avta uzrl tisto, čemur sva dala delovni naslov The line. Sliko sva pokazala tudi kolegom tistega petkovega večera, ker se takih stvari  pač ne more skrivati.  Če se najde kak perspektivec, ki  jo sune izpred nosa, je to njegov poblem.  Med prijatelji  takih dogajanj ni, saj je vsakega strah da bi se zbudil lepega dne z nomicom v levem očesu. Tako je Linija počakala do praznične nedelje, tik pred najinim poletom domov. In za dostop, prvič v tednu dni, čudežno ni zahtevala niti za ped udrtega čevlja.

V soboto pa sva se pomudila še v Abrahamstindenu. V njegovi steni sem plezal  leto poprej in zaradi njene izpostavljenosti in obetajočih novih linij sem bil hitro zagret za še en dolg dostop. Navsezadnje se nas je  tja noter namenilo kar sedem. Trije domačini so bili celo toliko zagreti, da so dan prej zgazili najbolj zoprni del dostopa in si  prinesli opremo. Tako jim je pripadla tudi pravica do najzgodnejšega štarta. Z Urbanom sva si privoščila 2 urici spanca več in sva začela lepo ob sedmih, po zajtrku. Glede na ugodno situacijo, sva se namenila splezat prvenstveno smer v levem delu stene, pod katero sva sicer ujela tudi zgodnejšo trojico.  Po nekaj raztežajih s še sprejemljivimi vložki tveganega početja zaradi preobilice pomanjkanja ustrezne opreme, sva se okrog 14h sončila na vrhu stene. Med sestopom po Švicarski smeri sva naletela na norveško navezo, ki se  je bližala vrhu, mladeniča v prvenstveni direktni pa sta bila videti še hudo zaposlena v nekih previsih. Polna luna naju je po obali fjorda pospremila do ceste. Tokrat se nisva ubadala s štopanjem, pač pa sva vzela naš avto in štoparske dogodivščine prepustila lučkam, ko so takrat iz nama nedoumljivega vzroka, še vedno mežikale na vrhu Abrahamstindena. Nova črta na fotki je dobila ime:  «A hard MF fact of life your ass is gonna have to get realistic about«  Skrajšano: Facts of life.

Tanka bela črta

Med žvečenjem zadnje  večerje sem razmišljal,  kako pogosto ni glavni vic nekega vzpona v absolutni vrednosti ocene, pač pa v relativnem zajebu* (deskriptivna  vrednost, vezana na čustveno in fizično doživljanje nečesa, čemur bi se iskreno želel na široko izogniti, pa se zanalašč nisi.), ki si ga deležen. In ta včasih narašča ravno obratno kot objektivne težave. Meni je že takrat nekaj  pravilo, da tudi nedeljska plezarija ne bo ravno špancir po Tivoliju, čeprav je od daleč dajala natančno tak vtis.

Stena Nontindena je nižja, kot se zdi od daleč in tvori ogromen pravilen kot, ki je nastal lepega dne, (morda je bila pa noč, za katero se mi zdi,   pospremi  številne impresivne dogodke na tem svetu) ko je pol hriba zgrmelo v dolino.  Na koncu drugega raztežaja, bližal sem se robu stene, je z drugega sveta priplaval Urbanov glas in v dveh besedah povedal, da je vrv, ki jo testirava sicer solidna in lahka, lepe barve in lepo tekoča, za nepoznavalce zajlasta, da pa je sedemdeset metrov dolga le na papirju,  v resnici jo pa zmanjka dosti prej, se pravi že čez par metrov, tako da bo najbrž najbolje, da čimprej uredim neko sidrišče in pridem dol, ker on za menoj ne bo šel. S tem, da bi se nekje zavaroval sem se sicer  zadnje pol ure intenzivno ukvarjal, še zlasti odkar sem pritiščal tako daleč, da nisem mogel več nazaj.  Ob tem so me zapuščale moči v mečih,  postajal pa sem tudi vedno bolj posran, saj varovanja ni bilo in če bi čmoknil bi dol potegnil še Urbana. Ledu pa tudi nisem videl že ves dan, še tisti sneg, kar ga je sploh bilo nalepljenega na skalo,  je že zdavnaj izgubil gostoto, širino in debelino. Skratka, bil je en zajeb.

Povsem na vrhu smeri sva bila oba z Urbanom veliko bližje vstopu kot pa izstopu. Nima smisla  pisati o plezanju tam notri, ker težko opišeš, kako si v smeri pete stopnje plezal najtežji raztežaj v življenju. Izgleda pa tako, kot  bi bil izžreban za seks s krvoločno kraljico, ki ti da en pogoj – če je ne zadovoljiš, boš ob glavo.  In četudi bi znal Mantaka in Kamasutro na pamet, ne moreš zagotovo vedeti kako boš prišel skozi, oziroma, kdaj te bo zmotila kakšna marela. Potem na koncu  te še nekaj časa kritično motri, da skrbi še malce narastejo, nakar  se nasmehne in reče,   da lahko še kdaj prideš.

Po daljšem kreativnem razmišljanju s področja improvizacijske fizike in nekaj iskrenih priprošnjah, sva se oba le znašla na tleh, nekam tiha, jaz sem pa še par dni hodil okrog  malo premaknjen in  izžet kot flaša gina, ki je zašla na  občni zbor AO Črnuče. In smo že spet pri ginu. Po delovnem imenu »Linija«, vmesnem »Walk in the park«, je smer po nekaj dneh dobila ime Proximus. Ker je bilo res blizu.

Aljaž Anderle, za Planinski Vestnik.

V krošnji borovca v Turčiji, neverjetnega pol dneva pred že tako podaljšanim  rokom.

 

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

Ko ti pot prekriža kit.

Trebuh ima danes pomembno vlogo, saj je bil center dogajanja ves dan. V glavnem smo bili posteno lačni in zvečer smo v neki fini restavraciji prišli skupaj z vsemi kolegi… Debata,  načrti, dolgčas, … vse sorte. Potlej se vržemo na hrano. Self service, pojej kolikor hočeš. Meso. Grrr… mater… a sedaj bom pa tu neke krvave zrezke jedel!? Kje so ribe, jamram, vseeno pa   sta lahkota in želja po železu pretehtala.  Naložim enkrat, pa potlej še enkrat… je že skoraj preveč, ko naložim še tretjič,  pa slutim še sladico (ki tudi pride).

Vmes pa špekuliramo, kaj hudiča sploh jemo tu na severu nek sočni biftek. Kar nekaj. Al je kravca, teliček, severni medved ali kaj. Jagenjček je bil že zmagovalna opcija, če nas ne bi begala bežna prisotnost okusa po ribah.

Preverimo pri šefu kuhinje. Kit!  Ne no! Sabotaža! Ma kaj je zdaj to!? Sem pa ja proti kitolovu, Norvežani smotani!

Ampak… je pa dober. Tri šnicelne sem pojedel, kar ne naredim nikoli. Matthieu Ena  je skoraj iztiril, ko je slišal s čim se tako zadovoljno baše, saj on ne jé rib. Komaj smo ga prepričali, da kit  ni riba in potlej je bil potolažen. Jaz pa  z moralnim mačkom, ki sva ga s Klemenom složno premagala:  “Jebi ga. Kita je že doletela usoda. Oziroma kitolovka. Zdaj ga vsaj lahko pomagava dostojno pospravit, da se ga ne bo še proč metalo.”

Bogve, če ni bil ati  tiste orke,  ki se je prej igrala doli v zalivu.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

 

VELIKI DAN

Tokrat že spet plezamo trije. Tokrat se nama je v misiji na Abrahamstinden pridružil Matthieu Dve. Abrahamstinden je en kuceljček nasproti od včerajšnjega Dickpika.. Je pa višji, daljši, pokončnejši, težji  in z več dostopa. Resnejši ja. Tako da smo morali it. Matthieu Ena  je bil seveda ves besen, ker je  moral it slikat s fotografoma.
Hec današnjega dne je tudi v tem, da je festival uradno končan in da smo vedno bolj logistično odvisni od iznajdljivosti. Včerajšnja žurka je povzročila tudi premik zajtrka iz sedme na osmo uro, kar je pomenilo, da se pred 9 nismo mogli premakniti  iz baze. In tudi za to, da smo sploh se, smo morali nažicati nekega  tipa, da nas je peljal na izhodišče.

Pa preskočimo dolgočasen plezalni del…

Nazaj grede smo bili kot Arthur Dent, ko so ga izkrcali na Zemlji. Štopajoči.
Ko smo se spet znašli na cesti brez avta, se je dvignil precej hud vihar. Vleklo je kot sto hudičev in hvala Bogu, da smo bili že z gore. Polni optimizma in lepih vtisov z vzpona, smo začeli štopati, oblečeni v vse, kar smo imeli. Pihalo je tako, da nas je prestavljalo in če si se postavil na cesto, te je veter lepo potiskal po njej. Le da  v napačno smer…
Pride prvi avto. Gre mimo. OK, najbrž nismo dovolj dvignili palca.
Drugi. Poln. Okej… res ne bo tlačil notri še treh.
Tretji…. gre  mimo tako hitro, da sem komaj videl kaj je bil za en avto… Saab. Karavan.  Prazen. Mater… Se mi je zdelo,   da je še malo pritisnil na plin, ko se je peljal mimo. SAAB = Such an arogant bastard.
Četrti in peti sta se obnašala podobno, enajsti nam je pa še malo pomižikal z lučmi, češ fantje, ne stojte no na cesti, kako naj pa vozim!
Pride petnajsti – tip in bejba, ki maha nekam osorno, češ da gre naprej. Jah, mi bi šli tudi…

Začenjam klicati angele varuhe, ki mi kdaj kaj zrihtajo. Res sem jim zjutraj že za vreme zatežil, in so zrihtali. Nimam kej reči. Ampak zdaj  bomo pa zmrznili ob cesti…
Baje, da na Norveškem ustavljajo štoparjem… v tako viharnih razmerah že po bontonu pritiče, da ne moreš človeka zunaj pustiti.
Pa so nas. Še naslednjih 6 avtomobilov. Očitno sami turisti z juga. Smo jih že kar videli, ko so kakih 100 metrov pred nami stopili po na plin, da bi bili čimprej mimo in se jim ne bi kaka vest oglasila. Mogoče bodo sicer slabo spali, v skrbi za tremi žalostnimi pojavami, ki so jih pustili v oblaku snega in vetra nekje na samem. Ampak dvomim.
Zadeva postaja… no, ne še resna, ampak komičnost je zamenjala neprijetnost. Zebsti je začelo, prepoteni tipčki se pa na 70km ledenega vetra in snega ohladijo tudi v bundah. Rokavice so mokre. Hecamo se, če naj žrebamo, kdo se bo vlegel na cesto. Potlej malo razmislimo, ker ni nobene garancije, da tukaj ustavljajo, če kaj leži na cesti.
Bliža se petindvajseti… spet en SUV…. ki šibne mimo, da komaj opazimo ata, ki se mu njegove svetleče igračke zdi škoda za tri  mokre riti. Lastniki SUV-ov so najhujši. Pa tisti, s fancy karavani, tisti so tudi najhujši. Zelo se jim mudi točno tja, kamor ti ne greš. Potlej so tu še tovornjakarji, ki te tako ali tako sploh ne vidijo. Na koncu smo začeli mahati tudi njim. Zaleglo je natanko toliko, kot zaleže, če v Tržiču z listkom KRANJ mahaš mimoletečemu jumbo jetu.

Skratka, smo si sami krivi, kaj pa štopamo. V glavi citiram Douglasa Adamsa:

“Z neizmerno osuplostjo je v svetlobi bliska prebral napis na zadnjem delu: tudi moj drugi avto je Porsche…”

Bliža se nova nadloga. Tema.  Po vsem hitenju, da smo opravili s turo tako hitro kot nihče pred nami (zato ker smo svetilke doma pustili),   nas bo zdaj ujela tema med štopanjem. Začnemo tlačiti roke v žepe. Z rokavicami vred.

Mimogrede nas obvijeta še dva, med drugim en neuvideven model s praznim kombijem, ampak naša pozornost se usmeri na zadnjo rešilno bilko: avtobus gre! Seveda tudi avtobusi ne ustavljajo izven postaj… Smo gledali Ko to tamo pjeva… nimamo šans. Mahamo, šofer nas gleda. Tak prijazen ata,  ustavi. To!! Stečemo gor, ne da bi pomislli, da se avtobus tudi plača. Itak smo vsi brez denarnic. Matthieu od nekod privleče 200 kron. Premalo za tri. Jaz se spomnim, da jih imam tudi dvesto v žepu in na tistem vetru začnem stikati vsepovsod za rešilnim zelenim papirčkom. Še odpihne naj mi ga, pa smo zmagali. Naposled smo si plačali in se prepustili nadvse čudoviti vožnji.  Bolje kot z avtom, res. Udobno, varno, razgledno, toplo, prostorno. Uvidevno v ovinkih.

Seveda pa avtobus pelje samo do Svolvaerja. Kar je  10 kilometrov premalo. Brž pošljem SMS za pomoč Mariusu in Erwanu, med tem nas pa avtobus skipa na cesto. Vem kam se moramo postaviti za naslednjo partijo štopanja, za katero vsi upamo, da bo Norvežanom malce dvignila štoparski rating.
In potlej se zakomplicira.  Zazvoni mi telefon. Ženska, ki je ne poznam sprašuje kje smo,  če nas lahko pridejo iskat. Povabi nas v neko restavracijo, kjer je plezalska druščina že na večerji. Res pošlje avto, iz katerega se režita Marius,  Colin in  6 nahrbtnikov.  Mi se malo gledamo, rajši bi šli naravnost domov, a  Klemen in Matthieu Dve popustita in se zbašeta noter. Jaz pa v trenutku dešpet navdiha  izvlečem tisto nogo, ki je že vstopila… “fantje jaz grem kar naprej štopat, adijo.”  In  ostanem sam z svojim iztegnjenem palcem v rokavici.  Takoj dobim štop do doma, kjer me čaka mir, vroč tuš  in nedotaknjen six pack, ki nam ga je zjutraj zapustil anonimni donator.