Toliko časa sem se odločal za prenovo moje stare internetne strani, da je konec nekega poletja, po desetih letih obstoja, iz same uvidevnosti  obupala in se odmislila.  Strežnik v ZDA, na katerem je moja stran gostovala, se je prikladno sesul, backupa ni bilo, kot tudi ne nadomestnega prostora za gostovanje.  Aljažev spletni jaz se je skrčil kot njegov lulček na mrazu in pravzaprav ga nihče ni pogrešal. Razen nekaterih. Ti so vsake toliko špiknili v tisti del moje  riti, ki se še ni čisto sprijaznila z butasto vsepričujočnostjo Facebooka, na katerem, sem si v vmesnem času, bogpomagaj, vzpostavil profil. Težava je bila v tem, da se je v desetih letih na stari strani nabralo kar precej material z dvema promiloma uporabnih drobcev, za katere bi mi bilo malce žal, če bi ostali formatirani.

Medtem sem se pričel ukvarjati z gorskim vodništvom, kar je vsebino mojega dela v gorah povsem spremenilo. Da ne govorim o svoji glavi, ki jo je  presvetlilo dovolj  letaliških rentgenov, da razmišlja rahlo drugače, kot pred 10 leti. Par stvari se je naučila, par stvari pozabila,   nekatere stvari so pa tako trdovratno zasidrane v njej, da so dobile dovoljenje za stalno naselitev.

Tale stran  ni reklama.  Ni katalog. Ni rumplkamra. Ni kanal za voajerje. In noče biti ogledalo ega.  Bemti, ta bo težka.  Ampak…” I’m trying, Ringo, I’m tryin’ real hard, to be the shepherd…” …”

Naj… vam kaj da.

Delo na cesti