Posted by on Nov 20, 2013 in Alpinism, Gear, General, Ice climbing, photos

Letošnjega  februarja sem se spet mudil v Eidfjordu. Tu sva leta 2006 že s Klemenom plezala v družbi Guya Lacella in Erwana LeLanna.  To so bili časi Second Chance Ten years later. Bili smo še totalno naviti in ne več preveč butasti.
Jasno, sem bil ob obetu ponovnega potovanja v te, zaljubljenosti vredne konce, rahlo vznemirjen. Kot… no ja, kot pri vožnji na MP checkpoint brez osebne.  In letos je za to kot naročena prišla mini Mammutova odprava z veliko nalogo. Posneti unikaten film o lednem plezanju.  Glede na to, da so plezalni filmi po defaultu dolgočasni, se mi je zdela ta naloga čisto preveč vesoljska in sem se prepustil tedenskemu razvoju dogodkov in včasih idejam režiserja Johna ter vodstvenega kadra promo oddelka.  Želel sem si predvsem plezanja.  Najmanjši problem je bilo najti led. Eidfjord je ena izmed boljših tozadevnih destinacij. Fantje iz alpskega izvidniškega voda so se odlično razgledali in našli cel kup izjemnih ciljev. Plezalcev ki bi lahko splezali  kak meter ledu  tudi ni manjkalo. V Švici jih prodajajo za 48 pfeningov po kosu.  Tudi z opremo in rekviziti smo bili dobro založeni. Hiške na obali Eidfjorda so se spremenile v štab in skladišče srednjevelikega podjetja za posebne efekte. Imeli smo helikopterske drone, imeli smo več sto metrov kablov in na desetine močnih digitalno krmiljenih reflektorjev, imeli smo toliko pirotehnike, da so nam na letališču rekli, da je bolje da vse spustimo v zrak, ker je  na letalo ne bomo več  nikdar spravili (res  ne vem, kako so jo prešvercali do Bergna in the first place)  Imeli smo vreme. Jasno, saj smo ga rabili. Ne glede na to, da je v tem koncu statistično nemogoče dobiti en teden perfektne šajbe. Mogoče bi potrebovali še kakih deset fizikalcev, ki smo jih nadomestili sami, tako da smo bili hkrati klajmberji, route setterji, štromarji, caddyji, fotomodeli, kuharji in navigatorji.

Od začetka do konca je potekalo brez snemalne knjige, po navdihu in najboljših močeh, tako da na koncu iz vsega posnetega  zares ni bilo enostavno sproducirati uporabnega filma. Vse skupaj je bilo preprosto preveč adijo. Vsa čast Johnu, da je uspel  terabajte materiala spremeniti v 4 minutni flashback, ki ne pove ničesar o tem kaj, kdo, kje, kakšni, kako, koliko ter oh in sploh brezzveznostih.   Pač pa vse o boju med svetlobo in temo ki se nikoli ne konča. Bistvo je  v tem, da izbereš pravo  stran:

ICE_FALL_Night_Ice_Climbing_Scandinavian_Frost_Giants