Posted by on Oct 24, 2013 in MTB

Ponavadi mine par minut za pripravo novega posta, po tem ko se je kaj novega zgodilo. Tokrat mineva še skoraj 14 dni od zadnje sobote, ko smo se šli malo peljat na Primorsko, na Čaven, in šele počasi prihajam k sebi.  Naneslo je, da nas je bilo kar 11, cirka 2 več kot ponavadi, tako da so bile poti in  ceste, zlasti enosmerne,   tisto popoldne precej obremenjene. Vseh udeležencev nisem poznal, bilo je pa dovolj kazalcev ki so kazali na to, da bo tempo, vsaj v ospredju, najmanj soliden, če že ne zaskrbljujoč. Face, oprema, pedigre. In starost. Ko sem tako sedel na starostnem plafonu  in opazoval metamorfozo poganjalčkov v naspidirane spustaše, sem hitro računal, v kateri konec skupine naj se vštulim med spustom, da ne bom šel komu za mano preveč na živce.  Bolj zadaj v glavnem. Da bo  malo prilike za fotografiranje… In da ne bo kake traparije. Potem smo se  odpeljali in poleg parih dreves  se spomnim predvsem  konstantnega blurra in šumenja okrog ušes. Zaradi efekta snete sekire, pa do dna ni nastala nobena fotka. Jih je pa nekaj nastalo  v naslednjih dneh med potepanji v okolici doma. Jesen je zakon. Prijazno sonce in duh po zimi. Pa barve, pa barvanje, šraufanje in pobiranje s tal. Pa  Mi2 v vseh položajih in razpoloženjih.