Posted by on Sep 29, 2013 in MTB, photos

Po tedenskem premoru, v katerem je bilo časa za Veliko Poljano, Triglav in Kofce, za Slasha z bodočim novim šoferjem  pa še  Skutnik in Krn, je močna gravitacija koroških hribov spet zatežila. Prve jesensko meglene sobote sva se z Andrejem spravila k sosedom v Rož, na Ojstrc ali Hochobir, osameli dvatisočak, ki ga na vrhu že dobro stoletje krasi meteorološka postaja in spomenik boju za enovitost Koroške v letih 1918 in 1919. Khm.

Iz Železne Kaple pelje proti Ojstrcu asfaltirana cesta, ki se konča na dobrih 1500m, pri planinski koči.  Med nabiranjem metrov sva  v mimovozu mimo Kozamernikove kašče ugotovila,   da je izrazita afiniteta našega Tomaža do severnih sosedov sedaj tudi potrjeno, genetsko pogojena.  Koča je sicer take sorte, da ne zamudiš kaj dosti, če se pelješ mimo, ampak štrudel in kavo  vseeno imajo in midva sva potrebovala ravno to.

Kako uro kasneje je dokončno odločitev o spremembi na bolje sprejelo še vreme in iz sumljivih jutranjih obetov, ki so žal doma zadržali tudi Klemena, scimpralo nekaj za v meteorološko izložbo.

Nad kočo in med spustom, se s kolesom znajdeš v prekršku, ampak očitno pravo, politika in zdrava pamet tod okrog kar v redu sobivajo.  Kolesarji so tu stalni gosti in precej disciplinirani, živali so razvile ustrezno toleranco, (v kolikor jih že niso prej pregnali lovci, metorologi in traktorji) planinci pa so že izpilili  panične skoke s poti, tako da sedaj ne skačejo več v prepade pač pa v grmovje.

Spust. Hm. Spust v nežnem, 14% povprečnem naklonu, in prevladujočem azimutu 103°,   začneš na vrhu in končaš  v Železni Kapli.  Tako azimut kot naklon  občasno odstopata.