Posted by on Sep 21, 2013 in MTB, photos

Dobrač človek težko ignorira. Tako štrli iznad Ziljske doline, da ga vidiš skoraj z vsakega kuclja Julijcev in Karavank. Resda se ga je pred par leti nekaj podrlo, a še vedno ga stoji dovolj, da se splača pririniti nanj. Nosi tudi nekaj podobnosti z domačo Dobrčo; od imena, dobre planinske koče, veliko obiska,   hudega razgleda, do velike privlačnosti za kolesarjenje, zlasti tiste vrste, ki meji na pikiranje in pri katerem  si neprestano v prekršku. Zaradi značilne rakete na vrhu, ki nikoli ne vzleti, pa bi mu lahko rekli tudi koroški Krvavec.

Tura na Dobrač  je vrste: “uf, to pa je!”, njena značilnost je pa, da  na višinomer gledaš bolj med spustom, ne pa med vzponom.

Variante vzpona so številne, mi smo na pol na blef na pol s plonkcem zadeli ravno pravo, ki nas je sicer delno po asfaltu, pripeljala na zgornje parkirišče, 1700 m, od koder je še 400 vm strme vožnje do vrha, kjer že čakajo kelnarice v eni izmed najsodobnejših planinskih koč tod okoli. Res. To ni Aljažev dom v vratih (bog mu odpusti njegovo ime). To je že kar nekakšna high tech varianta koče na Dobrči z malo manjšimi porcijami. Sem hotel že napisat iKoča, a Dobratsch gipfelhaus ni prijazen telebanom kot Apple, je treba malo znati nemško, če se želiš prav obnašati.

Skratka. Paše pir, radler, sok in kava, potencialno bi pa tudi apfelstrudel. Bo naslednjič,   zdaj ko vem, da  ti na spustu peristaltika ne podivja.  Te pa lahko prime kak krč v roko, nogo, vrat ali lice, zaradi pretiranega režanja.

Bremzali smo Klemen, Andrej in Aljaž.